Sreda, 13. avgust 2025: Kadar greši brat zoper tebe

Kadar greši brat zoper tebe

Tokrat je Jezus dal lekcijo o skupnem življenju. Človek je po naravi družbeno bitje. Vedno je del neke skupine, naj bo to družina, ali župnija, ali športni klub, ali sodelavci v službi. Jezus hoče, da krščanska skupnost vedno skrbi za vse ljudi. Če se je kdo začasno oddaljil, njegova vrnitev pomeni praznik za vso skupnost.

Kristjan je odgovoren za druge. Čeprav so in bodo vedno neke napetosti med zakonci, med starši in otroci, med sosedi itd., kristjan ne sme nikoli pristati na izgubo katerega koli člana. Jezus predlaga iskanje poti sprave po poti bratskih opominov.

Gotovo je potrebno veliko poguma, da kdo spregovori bližnjemu o njegovi napaki. To je toliko težje, ker nobeden od nas ni popoln. ”Pojdi k njemu” je Jezusov nasvet, ki ga mi radi nadomestimo z govorjenjem ”za hrbtom” in to s prizvokom obtoževanja ali obsojanja slabotnega brata. Take poti gotovo ne navdihuje ljubezen in sad takega obravnavanja ne bo vrnitev izgubljenega, ampak kvečjemu poniževanje in poglabljanje razhajanja.

Svarilo mora biti ljubeče in prežeto z željo, da se gradi edinost z vsakim bratom. Opomnjeni brat se ne sme čutiti ponižanega ali odrinjenega. V priliki o izgubljenem sinu je Jezus dal vzorec, kako ravnati: sprejeti brata z odprtimi rokami, brez naštevanja napačnih korakov in iz vrnitve narediti praznik za ”celo vas”, oz. skupnost.

Najprej, Jezus pravi, da brata opomni samo takrat, če greši ZOPER TEBE. To je pomembno poudariti, kajti velikokrat se čutimo poklicani opominjati nekoga kar tako, ker mislimo, da vidimo, da nekaj počne narobe, čeprav se nas to pravzaprav ne tiče. Mislimo, da moramo ubogemu revežu pomagat, da ne bo tak grešnik. Ko nas zgrabi takšna pravičniška vnema v naši moralni vzvišenosti, raje ubogajmo Jezusove besede, ko pravi, naj najprej odstranimo bruno iz svojega očesa ali pa naj ne sodimo drugega, ker je samo Oče v nebesih presojevalec.

Torej, če kdo greši zoper mene, da zaradi njega trpim in mi povzroča bolečine (hote ali nehote), takrat naj brata posvarim. Ne svarim ga zato, da bi ga popravljal, ker je tak grešnik (samo on sam lahko sebe “popravi“ in samo s pomočjo nebeškega Očeta), ampak da bi zaščitil sebe. A tudi tukaj so pravila: to treba narediti na samem, med štirimi ali največ osmimi očmi. Če te ne posluša in ti povzroča krivico še naprej, pa lahko poveš skupnosti, ki te bo zaščitila in ti pomagala, da te ta človek ne bo več prizadel.

Kaj ima torej Jezusov nasvet skupnega z obrekovanjem nekoga, ki mi pravzaprav nič ni storil? NIČ. Pod krinko, da hočem nekomu dobro in mu želim pomagati, hodim naokoli in drugim razlagam njegove napake in grehe, čeprav meni osebno ta človek ne povzroča trpljenja (čeprav lahko nakladam, da me boli, ko gledam grešnika, kako greši). Posledice takega opravljanja pa so hujše kot posledice samega morebitnega greha, ki ga ta človek počne. Namesto lepšega odnosa je zaradi takega obrekovanja odnos razdrt, pravemu ali namišljenemu grešniku nisem pomagal nič in sem ga samo še bolj odrinil v kljubovanje ali beg pred menoj in na koncu, kar je morda najpomembneje, sem sam s tem storil greh zoper brata (ali sestro, seveda). Tega greha pa nikakor ne morem videti, ker izhajam iz napačno razumljenih Jezusovih besed in pravičniške vznesenosti, ki ima temelje nikjer drugje kot v najhujšem izmed vseh grehov, mojem napuhu.

Navodila za vsakdanje življenje, ki jih podaja Jezus, so v bistvu zelo enostavna. Pa vendar vsem tako težko izvedljiva. Kot bi hoteli preskakovati stopnice, ponavadi spore rešujemo tako, da vsem razglasimo, kaj se je zgodilo, samo tisti konkretni osebi ne. Raje govorimo za hrbtom in opravljamo ali celo obrekujemo.

Gospod, pomagaj mi, da bom znal predvsem graditi odnose, ne pa jih samo rušiti!

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Aaron Burden, Unsplash

obj.: NN