Dragi Bog, na robu konca počitnic…

Dragi Bog,

na robu konca počitnic Ti pišem tole pismo in se Ti želim zahvaliti…

… za mirna jutra, ko nismo hiteli v šolo in vrtec.

… za trenutke, ko smo se lahko posvetili drug drugemu in ko sem lahko vsakemu otroku dala dovolj pozornosti.

… za sproščen dopust na morju, kjer smo se razvajali v toplih sončnih žarkih in osvežujočih morskih valovih.

… za vsako v miru popito kavo, ki me je spomnila, kako pomembno je, da si vzamem čas zase.

… za vsako prebrano stran v knjigi, ki me je spomnila, da so otroci že veliki, čeprav me še vedno potrebujejo za vsako malenkost.

… za usvojene vrhove slovenskih gora in vse obiskane planine, pa za slastno joto in žgance.

… za dež, ki je namakal polja in nam omogočil dobro letino.

… za vse doživete svete maše, ki so me duhovno hranile in me opominjale, da imam blagoslov, da se kljub umankanju duhovnikov lahko še vedno vsak dan srečam z živim Jezusom!

… za vse prepire med otroci, ker me spomnijo, da odraščajo v osebnosti s svojim mnenjem in svojim pogledom na svet.

… za vse trenutke z možem, da sva lahko užila tudi dvojino, ki je tako pomembna za družinsko povezanost in dobro starševstvo.

… za  vse prijatelje, s katerimi smo preživeli lepe in smeha polne trenutke.

… za vse ljudi, ki so se mimogrede spomnili name in me poklicali, poslali sporočilo ali povabili na kavo.

… za rože, ki so me s svojo lepoto razveseljevale.

… za zavedanje, da sem dovolj takšna, kot sem in da s tem lahko živim v miru.

… za mirno srce, ki mi omogoča, da sem prisotna tu in sedaj in da se mi nikamor ne mudi.

Ker najpomembnejše je tu. In sedaj. Prav ta trenutek.

pripravila: NN

foto: Neža Novak