Sreda, 3. september 2025: Tašča Simona

Tašča Simona

Današnji evangelij nam predstavlja Jezusa, ki je potem, ko je pridigal v soboto v shodnici, ozdravil veliko bolnikov. Pridigati in ozdravljati, to dvoje je osnovna Jezusova dejavnost med njegovim javnim delovanjem. S pridiganjem oznanja Božje kraljestvo, z ozdravljanji pa dokaže, da je blizu, da je Božje kraljestvo med nami.

Ko je Jezus vstopil v hišo Simona Petra, je videl, da je tašča zaradi vročice v postelji. Takoj jo je prijel za roko, jo ozdravil in vzdignil. Ko je sonce zašlo in se je končal sobotni počitek, so ljudje lahko prišli in mu prinesli bolnike, da je ozdravil veliko prizadetih z različnimi boleznimi, tako telesnimi, duševnimi in duhovnimi. Ker je prišel na svet oznanjat in uresničit zveličanje celotnega človeka in vseh ljudi, je Jezus pokazal posebno ljubezen do vseh, ki so ranjeni tako na telesu kot v duhu, kot so revni, grešniki, obsedeni, bolni, zapostavljeni.

Ta resničnost Kristusovega ozdravljanja bolnih nas vabi k razmišljanju o smislu in vrednosti bolezni.

Kristusovo zveličavno delovanje pa se ne konča z njegovim zemeljskim življenjem, temveč se nadaljuje po Cerkvi, zakramentu ljubezni in nežnosti Boga do ljudi. Ko je Jezus poslal svoje učence, jim podeli dvojno poslanstvo in sicer, da oznanjajo evangelij zveličanja ter ozdravljajo bolnike. Cerkev, zvesta temu nauku, je imela skrb za bolnike vedno kot sestavni del svojega poslanstva.

»Revne in trpeče boste vedno imeli med sabo«, je opozoril Jezus.

Bolni so privilegirana pot, da srečamo Kristusa, ga sprejmemo ter mu strežemo. Skrbeti za bolnika, sprejeti ga in mu streči, je streči Jezusu, saj je bolnik Kristusovo meso.

To se dogaja tudi danes, ko kljub številnim pridobitvam znanosti, notranje in telesno trpljenje človeka prebuja težka vprašanja o smislu bolezni, bolečini in tudi zakaj je smrt. Gre za bivanjska vprašanja, na katera moramo  odgovoriti v luči vere, ko ima pred očmi Križanega, v katerem je vsa zveličavna skrivnost Boga Očeta, ki iz ljubezni do ljudi ni prizanesel lastnemu Sinu. Zaradi tega je vsak od nas poklican prinašati luč Božje Besede ter moč milosti vsem, ki trpijo in tistim, ki zanje skrbijo, domačim, zdravnikom, bolničarjem, da bo oskrba bolnikov vedno udejanjena s človeškostjo, z velikodušno skrbnostjo, z evangeljsko ljubeznijo ter nežnostjo. Mati Cerkev namreč po naših rokah ljubeče boža naše trpljenje ter oskrbuje naše rane, to resnično počne z materinsko nežnostjo.

Prosimo Marijo, Zdravje bolnikov, da bi vsak bolnik lahko okušal ob tistih, ki mu stojijo ob strani, moč Božje ljubezni ter tolažbo njegove očetovske, materinske nežnosti.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Neža Novak

obj.: NN