Pot žalujočih po samomoru – pričevanje in povabilo

Samomor bližnjega človeka je rana, ki zaznamuje življenje za vedno. Žalujoči se pogosto srečujejo z občutki krivde, nemoči, zmedenosti, jeze in neštetimi vprašanji brez odgovorov. Okolica pa njihove bolečine pogosto ne razume v polni globini. Zato so prostori, kjer lahko svojo zgodbo podelijo in kjer jih drugi resnično slišijo, neprecenljivi. Prav v takem varnem okolju lahko bolečina postopno prehaja v moč in v iskanje novega smisla.

Ena od teh možnosti je trimesečni program za žalujoče po samomoru, ki se je začel letos spomladi v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani. Da program res prinaša oporo in olajšanje, potrjuje naslednje pričevanje Irene, mame, ki je izgubila sina.

Pričevanje matere Irene

»Po Lukovi smrti sem dolgo iskala nekaj, kar bi bilo lahko zdravilno. Psihiatrinja in psihologinja sta mi bili v pomoč, a to mi ni zadoščalo. Ves čas sem poskušala najti kakšno izkušnjo nekoga, ki je trpel zaradi enakega vzroka kot jaz. In kot sem že povedala, ne verjamem v naključja. Verjamem v Božjo previdnost. In ta mi je poslala na mojo pot iskanja tolažbe povabilo k vključitvi v ta program. Mislim, da sem na Radiu Ognjišče slišala povabilo in nekaj pričevanj mam, katerih otroci so tudi naredili samomor. Zelo hitro sem se odločila in naju z možem oba prijavila v program. Ko se je bližal prvi termin, nama je bilo obema zelo težko. Bilo mi je žal, da sem naju prijavila, najraje bi kar odpovedala prvo srečanje. Bogu hvala, da tega nisem storila!

Ja, težko se je pripravljati na srečanja. Vsakič znova odpirati in drezati v rano, za katero si nihče ne želi, da bi bolela. A z vsakim srečanjem je bilo lažje. In ko sedaj pogledam nazaj, vidim veliko razliko med tem, kakšna je bila bolečina pred vstopom v program in kakšna je sedaj. Ne, žalost ni prešla, bolečina bo za vedno ostala, a sedaj jo znam lažje osmisliti, lažje živim z njo.

V veliko pomoč so bila vprašanja, navodila, po katerih sem se pripravljala na naslednje srečanje. Z njihovo pomočjo sem zmedo v glavi, zmešnjavo misli in čustev lahko strukturirala, se soočila tudi s temami, ki sem jih zavestno ali podzavestno odrivala od sebe. Z vsako mamico, ki je opisala svojo bolečino po otrokovem samomoru, sem sočustvovala. In kot da se je s tem moja bolečina nekako porazdelila in stopila z njeno bolečino. Solze so izpirale težo bolečine in mi vsakič znova za malenkost olajšale grozno misel, da je moj Luka naredil samomor.

Izredno zdravilna pa so bila jutranja razmišljanja, ki jih je pošiljal p. Platovnjak. Božjo besedo, ki je živa, sem skozi njegovo razmišljanje prelila v svoje življenje, v svoj odnos do Luka. Ne vem kako, a dejansko je to najboljše in najučinkovitejše zdravilo za mojo bolečo rano.

Na prvo srečanje, ki bi se mu takrat res najraje izognila, sem zelo težko prišla. Tudi mož Marko. Teža strahu, odpora, odvečnosti, naju je morila po poti skozi Ljubljano. Nisem vedela, koga bom srečala in spoznala v tem programu. Koliko bolečine bom tam še srečala, koliko mojih solz bom tam lahko pokazala ali prikrila. Pa vendar sem zaupala, ker je p. Platovnjak duhovnik, se bomo gotovo izročili v Božje varstvo, potem pa bo, kar bo. In res je bilo tako − Sveti Duh nas je vodil.

Lahko sem zbrala misli, lahko sem povedala, kar sem morala spraviti iz sebe, lahko sem poslušala drugi mamici, ki sta opisovali svojo zgodbo izgube sinov zaradi samomora. Zanimiva so imena naših sinov − Matija, Jan in Luka. Vsak od njih si je življenje vzel na svoj način. Morda bo komu čudno, a ravno pripovedovanje o načinu samomora naših otrok se mi je globoko vtisnilo v spomin. Kot da bi potrebovala to vedenje, da lahko naredim korak naprej …

Z Markom se o pokojnem Luku še vedno težko pogovarjava. Ko sva tako poslušala drug drugega v varnem okolju programa, sva šele uspela izvedeti, kakšno bolečino nosiva vsak zase. Počasi postajava razbremenjena teže zamolčane bolečine. Sčasoma bova lahko o Luku več govorila, ga ponovno sprejela v družino. Drugačnega, a najinega. Najinega sina, ki lahko postane − ali pa je že − priprošnjik za najino družino.

V ta trimesečni program sem naju vključila samo z eno željo − da bi ta neznosna bolečina vsaj toliko pojenjala, da bi lahko nekako osmislila Lukov samomor. Dejansko se je to zgodilo. Še vedno trpim, še vedno je nekje zadaj prisotna boleča misel, da Luka ni več tu, da bi z nami sedel za mizo. Z njim se sicer pogovarjam ves čas, odkar je umrl, a morda se je njegovo bivanje spremenilo. Kot da je bil prej v nekem zmedenem, nemirnem času in prostoru. To mi je povzročalo zmedo, dodatno bolečino, naval jokajočih čustev jeze, obupa, zmedenosti. Sedaj kot da sem pomirjena, kot da vem, da bo vedno bolelo, a nekako lažje mislim o njem, nanj.

Posamezna srečanja v programu so ravno dovolj dolga, da imamo ustrezen čas za lastno izpoved in poslušanje drugih. Mislila sem, da nam bo p. Platovnjak na začetku srečanja kaj govoril ali da bo vmes poskušal kaj pojasniti, dodati. Srečanje smo pričeli z molitvijo, potem pa se p. Platovnjak v naše zgodbe ni vpletal. Pustil je, da naše besede izrazijo našo lastno bolečino, vse skupaj pa je povzel v kratki molitvi ob koncu srečanja, v kateri smo vse izročili usmiljenemu Jezusu. Program očitno deluje, torej ga ni potrebno nič spreminjati. Dobrodošlo bi bilo morda obdobno srečanje, enkrat na mesec ali dva, potem, ko se program zaključi.«

Trimesečni programi za žalujoče po samomoru

Izkušnja Irene jasno kaže, kako pomembna je varna skupnost, kjer lahko bolečino delimo in jo osmišljamo. Prav temu sta namenjena dva trimesečna programa v Ignacijevem domu duhovnosti:

• Trimesečni program za žalujoče starše po izgubi otroka zaradi samomora (začetek 18. 9.),
• Trimesečni program za žalujoče po samomoru bližnje osebe (začetek 19. 9.).

Oba programa obsegata šest srečanj po dve uri na štirinajst dni v skupinah do pet udeležencev. Za vključitev je potrebno, da je od pogreba minilo vsaj šest mesecev. Udeleženci se zavežejo, da bodo prisotni na vseh srečanjih in spoštovali pravila zaupanja in zaupnosti. Pred vsakim srečanjem prejmejo vprašanja in navodila, ki jim pomagajo ubesediti svojo izkušnjo in jo nato podeliti z drugimi. Programa potekata v prostorih Ignacijevega doma duhovnosti, Ulica stare pravde 11, Ljubljana.

Povabilo

Če ste vi ali kdo, ki ga poznate, doživeli izgubo zaradi samomora bližnjega, vas vabimo, da razmislite o vključitvi v enega od programov. Prijava je potrebna najmanj pet dni pred začetkom, da prejmete navodila za prvo srečanje.

Prijava: po spletu: https://ignacijevdom.si/events/razlicni-trimesecni-programi-za-zalujoce/ ali po e-pošti [email protected] ali [email protected]; po telefonu info Ignacijev dom duhovnosti (051 613 374) ali p. Ivan Platovnjak (051 613 373).

Koordinator programa in skupine: p. Ivan Platovnjak, jezuit, član ekipe Ignacijevega doma duhovnosti in profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.

Na Radiu Ognjišče lahko prisluhnite naslednjim oddajam:

− Bolečina, ko ohromiš in obnemiš! – pričevanja mater, ki so doživele smrt svojega otroka zaradi samomora.

− Pomoč po samomoru bližnje osebe

− Žalovanje po samomoru otroka

Naj bo ta program možnost, da bolečine ne nosite sami, ampak v skupnosti poiščete novo moč in pot naprej.

Avtor: p. Ivan Platovnjak DJ

Foto: Murat Karahan, Unsplash

Obj.: L. M.