Sobota, 6. september 2025: Smukajo klasje

Smukajo klasje

Ali ne bi trditve: »Glej, kaj delajo v soboto. To ni dovoljeno,« lahko pričakovali z Jezusove strani? In vendar jo izrečejo farizeji. Kaj torej zagovarja Jezus in kaj farizeji? Evangeljski odlomek nam govori, kako Jezus z učenci hodi po poljih in ko postanejo lačni, začnejo smukati klasje. Zrna meljejo med rokami in jih jedo. Ko jim farizeji očitajo, da kršijo sobotni počitek, jim pove, kako je kralj David, ko je bil lačen skupaj s sovojaki stopil v tempelj in si postregel s kruhom, ki so ga smeli jesti le duhovniki.

Kaj torej vodi pri razmišljanju in v dejanjih Jezusa in farizeje? Jezus zelo jasno izraža sočutje do sočloveka. Kljub temu da vedno poudarja, da človek ne živi samo od kruha, ampak od besede, ki prihaja iz božjih ust, nikoli ne spregleda človekove stiske in temeljnih potreb. Vedno je pozoren na lakoto in žejo, na bolezni in trpljenje ter nanje odgovarja z dejanji. Na drugi strani pa imajo farizeji na jeziku le pravila. Njihov način utemeljevanja je vedno v duhu današnje izjave: »Glej, kaj delajo v soboto. To ni dovoljeno!«

Kljub temu tudi pomislekov farizejev ni težko razumeti. Razumen človek se brez težav ob Jezusovih dejanjih vpraša: Kam bo to početje pripeljalo? Kaj pomeni, če bo vsakdo presojal, ali je sobotni počitek potrebno upoštevati ali ne. Pa ne le to, tudi vse ostale zakone. Če lahko kršimo enega, lahko kršimo tudi drugega. Jezus se zagovarja celo s primerom, ki je lahko še bolj spotakljiv, ko omenja Davida, ki je jedel posvečene hlebe. Kaj bo ostalo sveto, če tudi posvečeni hlebi v templju niso dovolj sveti, da bi se jih ne dotikali?! Jezusu bi brez težav lahko očitali populizem ipd. Zakaj hodi po robu razumnega? Zakaj krši pravila?

Pred nami je praktičen primer spopada med razumom, telesom in duhom. Jezus vidi potrebo človeka in odgovarja s sočutjem in išče življenje. Kaj pa iščejo farizeji? Zanje je ključno, da se Jezusa znebijo. Tako imamo na eni strani Jezusa, ki se daje voditi Duhu življenja, na drugi strani pa farizeje, ki jih vodi duh smrti.

Zakaj se to dogaja? Zakaj ni prostora za Jezusov pristop?  Ljudje zapadamo v dve skrajnosti: v diktaturo telesa in čustev ali pa v diktaturo razuma. Vedno ko zmanjka prostora za svoboden širši pogled, ki ga vodi Duh življenja oz. Sveti Duh, pravzaprav deluje duh smrti. Tako lahko vidimo v pogledu na svet okrog nas, da je dejansko v poveličevanju telesa, polno podob smrti. Kljub temu da se zdi, da častimo telo in življenje, pristanemo v čaščenju smrti in zla. A tudi diktatura razuma ne prinese drugačnega rezultata, saj začnemo s pravili mahati po zraku zato, da bi se tako ali drugače znebili drugega.

Bojim se, da kljub dobrim namenom v veliki meri to počnemo tudi kristjani danes.

Če pogledam, v kaj je zazrt Jezus, vidim, da vedno išče življenje. Ne svoje življenje, ampak življenje bližnjega. Vodita ga sočutje in ljubezen. Ne pozabi pravil, a jih s pogledom v življenje presega.

Kristjan je poklican k istemu: k sočutju, globokem pogledu na stisko in trpljenje ter razumevajočem odnosu. Le pogled, ki prinaša življenje, lahko spreminja civilizacijo smrti v civilizacijo življenja in ljubezni.

Želim si, da bi zmogli takšen pristop. Verjamem, da Duh tudi danes veje nad nami. Tvegajmo izpustiti iz rok gole razumske argumente in se oklenimo tega Duha, Duha ljubezni in življenja.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Neža Novak

obj.: NN