Nedelja, 7. september 2025: 23. navadna nedelja

23. navadna nedelja

 Jezus v današnjem evangeliju uporabi precej trde besede: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec!« Ne znamo si predstavljati, da bi zaradi Jezusa zavrgli tiste, ki jih imamo radi. Tisti, ki hoče postati njegov učenec, mora sprejeti križ in spremeniti prioriteto stvari in vrednot. Tisti, ki se odloča za Jezusa, mora temeljito premisliti, ali bo imel dovolj moči, da bo mogel sprejeti tisto, kar on zahteva. Pogosto nam zmanjkuje moči, ker preveč računamo na svojo moč, premalo pa na podporo in pomoč Jezusa, ki nas vedno spremlja na naši poti.

Evangelist Luka pravi, da Kristusovega učenca prepoznamo po treh značilnostih. Prva je, da se odpove vsemu svojemu imetju: dobrinam in privilegijem. Drugi dve pa sta: popoln Kristusov učenec odpušča in z drugimi deli zastonjsko Božjo usmiljeno ljubezen in ostaja zvest v preizkušnjah, ker potrpežljivo živi mir. Učenec nič več ne živi samo iz sebe in zase, ampak v popolnem zaupanju v Boga, ki vse to podarja. V življenje resnično zaupamo in ga okušamo šele takrat, ko prenehamo zaupati v dobrine in stvari.

Jezus svojemu učencu razodeva in obljublja življenje. On nam je priboril življenje na križu, zato nas vabi, da tudi mi nosimo svoje križe za njim. To je pogoj, da smo lahko njegovi učenci. Sam pravi: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj ne more biti moj učenec!«

Ni težko sprejemati Jezusa, ko smo zdravi in uspešni, ko nas pa doleti bolezen, poslovni neuspeh, kriza v zakonu, smrt ljubljene osebe, v hoji za njim omagujemo. Za Jezusom hodimo z vsem, kar smo in kar imamo, s križem, ki so nam ga naložili drugi, in s preteklostjo, ki smo jo sami zakrivili. Tu je Gospod, ki nam pomaga nositi naš križ, če zaupamo vanj in mu dopustimo, da nam pomaga.

Zakaj se bojimo Boga postaviti v vsem in celostno na prvo mesto v življenju? Kot da je v nas strah, da potem nič več ne bo ostalo za nas. Zakaj danes mnogi starši svojim otrokom branijo, da bi vero vzeli bolj zares in nekateri celo branijo, da bi otroci redno hodili k sv. maši, na duhovne vaje ali na romanja?

Pa tudi miselnost sodobnega sveta, se boji Boga postaviti na prvo mesto, nekateri menijo in so prepričani, da bi s tem zanemarili človeka.

Človek pa, ki resnično postavi Boga na prvo mesto, v resnici s tem izstopi iz samega sebe in s tem povzdigne in razširi svoje gledanje na svet, na bližnjega in pogled na Stvarnika.

Odprejo se mu nova  obzorja, njegov pogled ni več isti in nenadoma začuti potrebo po Božji bližini. Ko človek sprejme Boga postane romar, ki se odpravi na pot iskanja Božje volje in se prepusti voditi Svetemu Duhu.

Dan za dnem smo tako povabljeni, da odkrivamo ljubezen, s katero se je Bog sam ozrl na nas. Bolj, ko bomo to ljubezen odkrivali in čutili, bolj bomo lahko tudi spoznavali in posnemali Boga samega. Kdor te ljubezni ne čuti, bo težko z ljubeznijo služil Kristusu.

Bog ni vzvišen, nekje tam gori, v nebesih in oddaljen od človeka. Bog je »živi Bog«, ki je po Jezusu Kristusu postal blizu vsakemu izmed nas.

Je tudi delujoči Bog, ki vsakega od nas  vabi v prijateljstvo in vsakemu od nas podarja poslanstvo.

On, ki kliče vsakogar izmed nas, nam daje tudi moč, da vztrajamo v hoji za njim v služenju bližnjemu.
Prosimo ga, naj nam pomaga, da bi zaupali vanj in mu predali vse svoje težave, strahove, bolezen, kajti on nas rešuje in nas ozdravlja.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Neža Novak

obj.: NN