Sreda, 10. september 2025: Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili

Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili

Današnji evangelij bi povzel kar v Jezusovi trditvi: Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ….. kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. 

Zakaj bi nas morali ljudje sovražiti. Verjetno se, kadar nas ljudje ne marajo in o nas grdo govorijo, vprašamo, kaj smo naredili narobe. Vsi si želimo, da bi bili sprejeti in ljubljeni. Zakaj naj bi ljudje o Jezusovem učencu slabo govorili?  Zakaj je bil Jezus preganjan? Ker je vedno govoril resnico, tudi takrat ko ni bila ljuba, tudi takrat ko bi se lahko skril. Temeljni razlog zakaj so Jezusa pribili na križ je nepopustljivo vztrajanje pri resnici o grehu in odrešenju, o slabem in dobrem. Torej Jezus v blagrih pravi, da bodo tudi njegovi učenci deležni istega: preganjanja!

Običajno slediti Jezusu ne pomeni biti deležen čudežev, temveč posmeha, ker tisto kar od nas pričakuje, ni ravno v navadi in na videz pametno. Logično je, da bodo ljudje o nas slabo govorili, če bomo zvesti resnici in če bomo hodili zvesto za njim, ko nam naroča, naj delamo nekaj, kar bo deležno prezira s strani tega sveta.

Kdo bi bil rad deležen posmeha in prezira? Nihče! Če ljudje govorijo slabo o nas, bi običajno radi dokazali, da nismo krivi. Radi bi, da o nas govorijo dobro ali pa vsaj slabo ne. Vendar Jezus pravi: Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Če hočemo vztrajati v razmišljanju in delovanju, ki nam ga naroča Bog, je nujno imeti pred seboj večnost.

Najbrž nam je razumljivo, kaj od nas pričakuje Bog. Vendar se nam v temelju upira. Nihče ne bi rad bil grd. Kako naj zdržimo s preziranji?

Vztrajati v evangeliju je sicer norost za ta svet. Ne prinaša takojšnjega zadovoljstva, ne poteši naših potreb in želja, ohranja pa živa naša hrepenenja. Hrepenenja pa nam govorijo o večnosti. Do večnosti je daleč. Človek je vendarle ustvarjen z željo po sprejetosti. Želimo biti ljubljeni. Jezus pozna naša hrepenenja po sprejetosti. In kakšen je njegov odgovor nanje? Zbral je učence in jih povezoval. Ko jih je poslal med ljudi, jim je rekel: Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Vendar jih je pošiljal v paru, po dva in dva! Ko so se vrnili, jih je spet zbral in spodbujal. Ustanovil je Cerkev!

Živo občestvo je pravzaprav odgovor na logiko blagrov. Če jo živimo, bomo prezirani, zato potrebujemo zavetje, oporo. Dom, v katerem se bomo čutili sprejete in ljubljene. V evharistiji nam nudi svojo oporo in moč.

Če pogledamo na Cerkev danes, bomo opazili, da je v krizi oboje. Tako občestvo kot evharistija. Zakaj? Mogoče prav zato, ker premalo tvegamo biti drugačni. Naša vera je postala prazna. Utopili smo se v tem svetu z željo, da bi bili sprejemljivi in sprejeti. V ugajanju smo se poslovili od resnice. Ne tvegamo ne besed ne dejanj v zvestobi Bogu. Posledično pa ne potrebujemo opore. In ker ni živega občestva ne moremo prinašati drugačnosti temu svetu.

Današnji evangelij lahko razumemo kot povabilo k razmišljanju o naši zvestobi resnici. Ali v nje vztrajamo kljub nasprotovanju? Jezus nas vabi tudi k zvestobi v dejanjih, čeprav bomo izpadli smešni. In ne nazadnje nas z blagri vabi k dvojemu: k vprašanju ali živimo za plačilo, ki je v nebesih. Če je odgovor pritrdilen, potem najbrž potrebujemo živo občestvo in če ga ne potrebujemo, nam najbrž govori o tem, da smo postali prazni. Naj bodo blagri naše vodilo!

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Neža Novak

obj.: NN