Trije temelji za moje pastoralno delo

Pastoralno delo je dar in poslanstvo, ki ga vsak izmed nas živi na svoj način. V njem pa se slej ko prej srečamo z vprašanjem, od kod črpamo moč, da vztrajamo, ko pridejo napori, razočaranja, notranje praznine ali občutek, da je naše delo zaman. Čeprav so pomembne metode, znanje in organizacija, se prava moč za služenje ne rodi iz naših sposobnosti, temveč iz odnosa z Gospodom.

Molitev – prostor, kjer se znova umestim

Pastoralno delo mnogih sodelavcev je pogosto razpeto med številne potrebe ljudi. Prav zato je osebna in skupna molitev trenutek in priložnost, kjer se umirimo, se spomnimo, da nismo sami in da naša “moč” za delovanje ni naša lastna, pač pa nam je dana po milosti in Svetem Duhu. Molitev je trenutek, ko srce spet pride v stik z Njim, ki nas je poslal. Je kraj, kjer lahko izročimo skrbi, kjer dovoljujemo, da nas Bog usmerja in nam da novih navdihov. Brez molitve se hitro ujamem v aktivizem, v občutek, da moramo sami nositi vse. Z molitvijo pa znova slišimo:  “Gospod je moja moč in moja pesem, bil mi je v rešitev. (Ps 118,14)”

Sveto obhajilo – vir moči, ki me presega 

Ko se približamo oltarju in prejmemo Kristusovo telo, se v nas vedno znova zgodi nekaj skrivnostnega: Bog se podarja meni, da bi se jaz lahko daroval drugim. V pastoralnem delu se lahko izčrpamo, če le dajemo. Evharistija pa je kraj, kjer prejemamo moč, pogum in milosti. Kristus se nam ne podarja delno, temveč v polnosti. Ko ga sprejmemo v svoje srce, nas tiho preoblikuje: dela nas potrpežljive, nežne, usmiljene – vse to, česar sami ne zmoremo. Zato je redno obhajilo naš najglobji vir moči, saj nas spominja, da nismo le služabniki, ampak najprej ljubljene Božje hčere in sinovi.

Sveta spoved – milost novega začetka

Moje meje, grehi in utrujenosti pridejo na dan v vsakem dnevu, ob vsakem času, tudi pri našem pastoralnem delu. Če jih nosimo sami, nas začnejo težiti in ovirati. Sveta spoved pa je kraj odpuščanja in milosti: tu priznamo svojo krhkost, a istočasno izkusimo, da smo ljubljeni in zaželjeni od Boga. Ko duhovnik izgovori besede odveze, se v nas razlije mir, ki ga ne najdemo nikjer drugje. Prav redna spoved nas ohranja svobodne – svobodne, da ljubimo brez zamer, da služimo brez teže preteklosti in da se vedno znova vračamo k bistvu: k Božji ljubezni, ki nam odpušča in nas dviga.

Trije temelji

Če želim, da moje pastoralno delo prinaša sadove, ne morem mimo treh temeljev: molitve, evharistije in spovedi. Naj to ne bodo le “dodatki” k delu, ampak sam izvir, iz katerega črpamo moč za svoje poslanstvo. V resnici je tako: ko se ustavim v molitvi, ko se nahranim pri obhajilu in ko se očistim v spovedi, moje delo postane več kot zgolj trud – postane sodelovanje z Božjim načrtom, ki ga ima za nas Gospod v svetu.

pripravila: Neža Novak

foto: Canva