Petek, 12. september 2025: Bruno in iver v očesu

Bruno in iver v očesu

Če želimo biti iskreni, ponižni in pravični, to od nas zahteva krotkost in usmiljenje. Pogosto pa je lažje in udobneje opaziti ter obsoditi pomanjkljivosti in grehe drugih ljudi, kakor se zavedati lastnih napak. Preden obsojamo druge, se moramo zazreti v lastno notranjost. Na ta način se bomo odzivali verodostojno in ponižno ter pričevali z dejavno ljubeznijo do bližnjega.

Lastne napake običajno raje prikrivamo, pogosto tudi sami pred seboj, in pojavi se skušnjava, da smo do sebe prizanesljivejši, druge pa ostro obsojamo. Vedno je koristno pomagati bližnjemu z modrimi nasveti, toda ko opazujemo in popravljamo napake svojega bližnjega, se moramo zavedati tudi lastnih pomanjkljivosti. Kdor je dober, jemlje iz svojega srca in svojih ust dobro, kdor je slab, pa jemlje ven slabo.

Če o drugih grdo govoriš, začneš vojno. To je korak do vojne, do uničevanja. Drugega uničiti z besedami je tako, kot bi odvrgel jedrsko bombo. Zato je prav da, premišljujejo o tem, kako ravnamo z drugimi ljudmi.

Pravi izvedenci smo za to, da v drugem vidimo slabo, v samem sebi pa ne. Lažnim govoricam o drugih ljudeh se moramo izogibati povsod, v lastnem domu, ulici, mestni četrti, na delu, v šoli, v župniji – kajti te povsod lahko pripeljejo do »vojne«.

Lažne govorice in klevetanje spodbuja hudič. Imamo dve sredstvi za boj proti temu: eno je molitev – za drugega in tudi zase, da bi nam uspelo molčati. Če nam to ne uspe, potem je še to: »Ugriznite se v jezik. Otekel vam bo in sploh ne boste mogli govoriti.«

Za Slovence je značilno, da radi govorimo o drugih predvsem slabe stvari. Žal, pred tem nismo imuni niti kristjani. Marsikdaj se dogaja, da tudi takrat, ko pridemo od svete maše, že takoj začnemo koga opravljati ali celo obrekovati. To pomeni, da nismo razumeli, zakaj smo sploh bili pri maši. Poleg tega pa smo s takšnim načinom ravnanja v pohujšanje drugim.

V Sloveniji smo zelo razdeljeni na »vaše« in »naše«, na »bele« in »črne«, itd. Razdeljenost ne prihaja od Boga, ampak od njegovega nasprotnika, hudiča. Prava krščanska drža je v tem, da se ne spušča v prepire in neproduktivne debate, ampak, da v vsakem človeku, tudi v tistem, ki nam odkrito ali prikrito nasprotuje, vidi kaj dobrega. Predvsem pa se je potrebno vprašati ali je naše življenje zares takšno, kjer drugi spoznavajo Božjo navzočnost? Prav zato, se je potrebno vedno znova ozirati v samega sebe in v t.i. črne luknje spuščati Božjo ljubezen. Večja kot bo ljubezen v naših srcih, manjši bo razdor med nami in manjši bo razdor v naši družbi.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Neža Novak

obj.: NN