Ponedeljek, 15. september 2025: Mati žalostna

Objavljeno: 15. 09. 2025

Mati žalostna

Žena, glej tvoj sin,« in Janezu: »Glej, tvoja mati,« te besede, imajo predvsem neposreden in oprijemljiv pomen. Jezus zaupa Marijo Janezu in Janeza Mariji. A to ne izčrpa pomena tega prizora.

Besede, ki jih govori obema, so namenjene tudi nam, da bi izgubili strah pred osamljenostjo. Ta strah danes preganja mnoge ljudi, ki ne znajo biti sami. Vedno potrebujejo koga ob sebi, nenehno morajo telefonirati ali izmenjavati misli po računalniku. Kontakt z drugo osebo je zanje edina pot, da pozabijo na strah pred osamljenostjo. Toda to ne reši njihovega strahu. Beg jih ne reši pred njim, ampak ga še poglobi. Venomer jih je strah, da bi se na tem begu morali kdaj ustaviti, zato jih preplavljajo občutki osamljenosti. In kako bi naj te preproste Jezusove besede pregnale naš strah pred osamljenostjo? Poglejmo si natančneje ta prizor.

Vsi razlagalci Svetega pisma so si edini, da ima prizor, v kateri Jezus izroči svoji materi najljubšega učenca kot sina, njemu pa Marijo za mater, simbolni pomen. Vprašanje je samo, kako to simboliko razumemo.

Ena razlaga je, da je Marija podoba judovske skupnosti, Janez pa poganske.
Drugi vidijo v Mariji podobo Jezusove družine, ki hodi skupno pot z apostoli.
Na križu se združujejo nasprotja: Bog in človek, moški in ženska, Judje in pogani.
Ne postajajo eno le na zunaj, ampak predvsem notranje. In ta enost v meni je pogoj, da premagam strah pred samoto. Če sem s samim seboj eno, se ne počutim osamljen. Pomirjen sem s seboj. Ljudje, ki čutijo osamljenost, so izgubili stik s samim seboj. Potrebujejo drugega, da se sploh začutijo.
Besede, ki jih Jezus govori Mariji in Janezu, so besede ljubezni, ki v nas objamejo vsa nasprotja. V Janezovem evangeliju je Jezus prikazal križ kot dejanje objema: »In ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« (Jn 12,32). Jezus nas objema z našimi nasprotji, ki jih pogosto ne moremo uskladiti. Če se mu pustimo z njimi objeti, se bomo pomirili s seboj in strah pred osamljenostjo se bo izgubil. Potem zaslutimo, da smo v osamljenosti z vsem eno, z vsemi ljudmi in z Bogom. V tej enosti se izgubi strah pred osamljenostjo: nismo več sami, saj smo eno z vsem.
Jezus izroči svoji materi najljubšega učenca kot sina in njemu Marijo za mater. Mati in sin sta osebi odnosa. Mati si vedno za druge in sin je vedno navezan na mater. Na križu je torej jasno, da smo resnično ljudje šele takrat, ko smo v odnosu z drugimi.
• Istočasno je križ, pod katerim sta združena Marija in Janez, znamenje upanja, da je po njem ozdravljeno tudi naše življenje brez odnosov; da bomo tudi sami sposobni za odnos, v katerem je treba vedno usklajevati nasprotja in tako postajati eno, če bomo pomirili nasprotja v sebi.
Trpljenje zaradi osamljenosti kaže pogosto na pomanjkanje odnosov: nismo v odnosu s samim seboj, ne z Bogom, ne z drugimi in prav zato se počutimo sami. Osamljenost pa ni več boleča, če smo tudi takrat, ko smo sami, v pravem odnosu – s seboj, z ljudmi, ki jih nosimo v srcu, s stvarstvom in z Bogom, Stvarnikom vsega bivajočega.

Celo v trenutku njegove smrti je Jezusovo srce odprto za tiste, ki trpijo. On prepozna žalovanje Marije in Janeza ter ju povabi, da v svojem življenju naredita prostor drug za drugega. Česa bi se lahko jaz naučil od njiju, ko tudi mene Jezus vabi, da živim tesneje povezan z njima? Jezus je želel od njiju, da naredita prostor v svojem življenju za nove skrbne odnose. Je možno, da tudi sam kdaj prejmem podobno vabilo?