Torek, 16. september 2025: Mladenič- Naim

Mladenič- Naim

Jezus je Bog, in deluje s svojo Božjo močjo. Pokaže, da je Bog sočuten do človeka.

Sočutje ti pokaže realnosti takšne, kakršne so. Sočutje pomaga razumeti resnične dimenzije. Sočutje je jezik Boga. Naš Bog je Bog sočutja. In sočutje je – lahko bi rekli – šibkost Boga, a tudi njegova moč. Je tisto najboljše, kar nam daje. Kajti sočutje ga je spodbudilo, da nam je poslal Sina. Sočutje je jezik Boga.

Sočutje ni čustvo obžalovanja, ki ga doživimo, ko na primer vidimo na cesti poginiti psa. ‘Ubožček’, in nam je nekoliko žal. Sočutje pomeni biti vpleten v problem drugih in tam tvegati življenje. Gospod namreč gre ravno tja.

In če je Božji jezik sočutje, je človeški jezik pogosto brezbrižnost. Poskrbeti samo do tukaj in ne misliti naprej. Brezbrižnost. Naša brezbrižnost. Koliko krat tako zapremo vrata sočutju.

Vdova, ki ji je umrl edinec, je postala v družbi brezpravna, nezaščitena. Kot taka se Jezusu zasmili in ji čudežno obudi mrtvega sina, ki ga že nesejo k pokopu. To ni samo potrditev velikih del, ki jih je Jezus storil v svojem javnem delovanju, ampak tudi tega, kako sočuten in dobrohoten je bil ob srečevanju s človeško bedo in trpljenjem.

Jezus je oznanjal Božje kraljestvo; bil pa je tudi zelo pozoren na to, kar se je dogajalo okrog njega. Opazil je mater, ki je žalostna spremljala pogrebni sprevod svojega edinca. “Ko jo je Jezus zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: ‘Ne jokaj’!” Po besedah: “Mladenič, rečem ti: Vstani!”, se je “mrtvi dvignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi”.

Evangeliji, zlasti Lukov, opisujejo dejanja, ki razodevajo, kako je Jezus s posebno ljubeznijo gledal na bolne, s katerimi se je srečeval in jih je ozdravljal. To je znamenje, po katerem ga lahko ljudje prepoznavajo.

Jezusove besede in  njegova dejanja, ki jih potrjujejo, zagotavljajo, da Bog ni neobčutljiv za človeško trpljenje; on je blizu tistim, ki trpijo.

Bog nas v trpljenju ne pozablja. Jezus, v katerega zaupamo, trpljenja ni videl kot zanikanje Božje dobrote, ampak je bilo zanj orodje, izraz njegove ljubezni do Očeta.

Vsi njegovi čudeži, posebej še obujanje mrtvih, so ne samo izraz Očetove in Jezusove ljubezni do trpečih, ampak je v njih še drug pomen. Kamor pride Jezus, ki ga evangelist Luka imenuje Gospod, to je vsemogočni Bog, tja pride življenje in vstajenje. On je življenje in vstajenje. Smrt zato ni zadnja postaja življenja, ampak je naš odhod v bivanje z Gospodom. Zato je tako pomembno, da iščemo razloge za svojo vero ter da prosimo za dar vedno večje vere.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Neža Novak

obj.: NN