Sreda, 17. september 2025: Božji modrosti pa so dali prav vsi, ki so njeni otroci

Božji modrosti pa so dali prav vsi, ki so njeni otroci

Kdo so ti? To je tisto modro in razumno ljudstvo, ki stalno v sebi goji in razvija božanske kreposti omenjene v današnjem berilu, v Hvalnici ljubezni: vero, upanje, ljubezen. To troje, največja med temi pa je ljubezen. 

Te tri stvari niso ločljive. Vera, upanje in ljubezen, nobena niti ne obstaja vsaka zase, bodo ločljive na onem svetu. Sam Pavel na koncu pravi: ‘Ostala bo samo ljubezen’. Ampak na tem svetu nihče ne pride tako daleč, da bi lahko rekel, zdaj pa mi nobena vera, nobeno upanje ni več potrebno. Ostanemo vedno tukaj notri z vsemi tremi.

Naš strah izvira iz premajhne vere, premajhnega upanja in premajhne ljubezni. Če bi katero teh stvari prignali daleč naprej, strah izginja. Naše vprašanje v boju proti strahu se torej glasi: Kako utrditi našo vero, poživiti naše upanje in razplamteti našo ljubezen. Trdna vera, ki izhaja iz poslušnosti (pokorščina). Živo upanje, ki izhaja iz uboštva in čim bolj je stopnjevano, temveč upanja povrzoča. In goreča ljubezen, ki izhaja iz samskosti, iz samote, iz neke vrste osamljenosti. Ti preganjajo strahove iz našega srca in iz našega življenja.

Še kot otroci smo se igrali igro, katere tri želje si želimo, da bi nam bile izpolnjene. Tudi kralj Salomon priznava, da je še vedno otrok, samo deček, in da mu manjka marsikatera izkušnja, tudi razumnost in razsodnost. Vendar nima treh želja, ampak eno samo. Ta želja je, da bi bil moder. To pa je že začetek njegove slavne bistroumnosti ali razumnosti, ki je postala znamenita po vsem takrat znanem svetu. Ampak bodimo pozorni, Salomon si ni želel jasnih vizij, prikaza prihodnosti in uvida v skrivnostnost vsakdanjega življenja. Njegova želja je bila, da bi imel srce, ki bi znalo prisluškovati večnosti, srce, ki bi zaslišalo Božji glas in začutilo, kaj je prav in kaj ne. Tako srce bi znalo razlikovati med dobrim in hudim in potem tudi prav ravnati. Salomonova modrost je, če uporabimo Jezusove besede, skriti zaklad, izjemen biser in zajetna mreža izjemnega ulova rib. Za ta zaklad je bil Salomon pripravljen žrtvovati prav vse: dolgo življenje, oblast in bogastvo.

Taka modrost je nekaj drugega kot velika domiselnost in iznajdljivost v bitkah z nasprotniki, prerašča tudi izjemno poznavanje arhitekturnih zakonitosti, ki omogočajo, da se čudovite zgradbe poženejo do neba. Prav tako gre za čisto nekaj drugega kot za besedno umetnost, ki užene vsako uganko, tudi tiste, ki jih je skovala iskriva kraljica iz Sabe.

Z božjo modrostjo je mogoče prisluškovati večnosti in ob njeni pomoči se k nam sklanjajo neskončne vrednote, ki nas popeljejo onkraj naše domišljije in naše borne ustvarjalnosti, pa naj bo ta še tako silovita. Kajti modrost iz večnosti nam tudi razkriva, kaj je dobro in kaj zlo v našem vsakdanjem življenju. Zelo zanimivo je, da se danes tudi nekateri filozofi, ki se nimajo za verne, vračajo k Salomonovi modrosti. To modrost pa je treba najprej ljubiti. Ta ljubezen ne pomeni zagrenjenosti, da sami nismo bogovi, prav nasprotno: ljubezen do večne modrosti je veselje. Zaradi tega veselja nad modrostjo, nad odkrivanjem neskončne dobrote, je človek sposoben prodati vse, kar ima, in kupiti tisto njivo, na kateri je našel čudovit biser, biser Modrosti.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Neža Novak

obj.: NN