Nedelja, 5. oktober 2025: 27. navadna nedelja, rožnovenska nedelja

27. navadna nedelja, rožnovenska nedelja

Ko so apostoli prosili Jezusa, naj jim pomnoži vero, jim je rekel, da tudi vera, ki bi je bilo le za gorčično zrno, dela čudeže. Morda je Jezus s to primero hotel
povedati še nekaj več: kakor za zrno velja tudi za vero, da ni nekaj mrtvega, negibnega in okamenelega, temveč skriva v sebi Življenjsko silo in sledi zakonom rasti in razvoja.

Vedno manj je ljudi, ki bi jim bila vera položena v zibelko in bi jo sprejeli tako samoumevno kot materin jezik. Vedno več pa je takšnih, ki so se do nje dokopali po dolgem iskanju, skozi zmote in dvome in še vedno vsak dan sproti  čutijo kako je ta njihova vera ogrožena.

Mnogi kristjani imajo kdaj težave s kakšno versko resnico. Iskrenega vpraševanja in iskanja pa ne moremo že kar enačiti z verskim dvomom. Pošteno in vestno iskanje je znamenje ponižnosti in pripravljenosti poslušati, je priznanje: ne vem še vsega.
Človek je popotnik in tudi njegova vera je potovanje. Že pot k veri je dogajanje, ki lahko traja leta in leta. Bog se javlja polagoma in posredno: prek Cerkve, pridig, knjig, prijateljev, doživetij. Bog prihaja kot jutranja zora. Svetloba počasi zmaguje nočno temo. Ne zasveti takoj z vso močjo.
Nad obzorjem se pojavljajo oblaki. Marsikaj ostane dolgo nejasno. Pojavljajo se težave. Vendar, čeprav imaš tisoč težav v veri, še ne pomeni, da dvomiš, je nekoč zapisal kardinal J. H. Newman. Rast v veri je odvisna od tega, ali se obračamo na Boga in se pogovarjamo z njim v osebni in skupni molitvi. Molitev je duša in dihanje vere. Brez nje ji zmanjka hrane in kisika. Če se nam bo kdaj v veri stemnilo in bomo težko molili, ponovimo za apostoli vsaj tisto prošnjo, ki je ena najlepših in najpotrebnejših: Gospod, pomnoži nam vero!«

Največji dokaz in izpit vere je ljubezen do Boga in bližnjega. Jezusovi učenci smo prepoznavni po sadu ljubezni. Vernik lahko govori človeške in angelske jezike, ima dar preroštva in pozna vse skrivnosti in ima vero, da bi celo gore prestavljal, a če nima ljubezni, je vse zaman in je nič. Lahko hrani lačne in izroči svoje telo v ogenj, a mu nič ne koristi. Ljubezen je največja.  Ljubezen je vera v praksi. To je pot v nebesa. Le tako bomo kristjani 21. stoletja podobni kristjanom 1. stoletja in naše krščanstvo ne bo potvorjeno, ampak pristno. Dišalo bo po čudežu ljubezni.

Vera, ki je primerljiva z gorčičnim semenom, je vera, ki ni naduta, zaverovana vase! To je vera, ki v svoji ponižnosti čuti veliko potrebo po Bogu in se mu v svoji majhnosti z zaupanjem izroči. To je vera, ki nam da sposobnost gledati z zaupanjem na menjavajoče se dogodke življenja, ki nam pomaga sprejeti tudi poraze in trpljenje v zavesti, da zlo nima in ne bo nikoli imelo zadnje besede.

Kako lahko vemo, da imamo res vero, torej če je naša vera, čeprav majhna, pristna, čista in zdrava? To nam razloži Jezus, ko nakaže, kakšno je merilo za vero: služenje. To stori s priliko, ki se na prvi pogled zdi malo čudna, saj predstavi lik gospodovalnega in brezčutnega gospodarja. Ampak ravno ta način gospodarjevega obnašanja izpostavi to, kar je pravo središče prilike, torej razpoložljiva drža služabnika. Jezus hoče reči, da je veren človek takšen do Boga, da se torej brez računov ali zahtev popolnoma prepusti njegovi volji.

Ta drža do Boga se vidi tudi po načinu obnašanja v skupnosti. Vidi se v veselju služenja drug drugemu in da se že v tem najde plačilo in ne v priznanjih ali zaslužkih, ki lahko iz tega pridejo. To je to, kar nas Jezus uči na koncu pripovedi: »Ko ste naredili vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti‹«.

Nekoristni služabniki, torej brez pričakovanj zahvale ali brez skritih zahtev. »Nekoristni služabniki smo« je izraz ponižnosti in razpoložljivosti, ki tako zelo dobro dene Cerkvi in vabi k pravilni drži za delo v njej, torej ponižno služenje, o katerem nam je dal zgled sam Jezus, ko je umil noge učencem.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva, prir. NN

obj.: NN