Ponedeljek, 6. oktober 2025: Bližnji

Bližnji

Prilika o usmiljenem Samarijanu nam je zelo znana. A hkrati lahko zelo daleč, če jo slabo razumemo.

Ko razbojniki pretepejo popotnika, slednji nemočen leži na tleh. Mimo prideta duhovnik in nato še levit, vendar ne ukrepata. Jezus ne omeni, kakšne zadržke imata.

In tu se glavna drama šele začne: vendarle se najde nekdo, ki nesrečnežu pomaga in ga reši pred gotovo smrtjo. In ta rešitelj je Samarijan. Biti Samarijan za pravovernega Juda pomeni tako rekoč zmerljivko. V očeh učitelja postave, ki je poslušal Jezusovo zgodbo, bi moral Samarijan tistemu na tleh ležečemu revežu storiti še kaj hujšega. Vendar sledi ravno nasprotno – prav ta človek iz Samarije poskrbi za ranjenca in je zanj pripravljen žrtvovati tudi svoje premoženje. In jasno je, da je s takšnim razpletom dogajanja Jezus mladega pismouka prisilil ob zid, saj je moral na vprašanje, kateri od tistih treh, ki so šli mimo, bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike. In učitelj postave je moral pač v zadregi odgovoriti tako, kot je velevala logika. Drugega izhoda tudi ni imel. In še dodatna zadrega – tudi sam bi moral, kot mu je na koncu rekel Jezusu, ravnati tako. Izkazovati usmiljenje vsem, ne glede na poreklo, vero…

Beseda »bližnji« pomeni nekoga, ki mi je blizu. Od tistih treh, ki so šli mimo nesrečnika, bi lahko rekli, da je bil Samarijan »bližnji« in »najbližji«. Bližina je vzajemna lastnost. Ne pomeni zgolj krajevne bližine. Vsaj teoretično je vsak človek moj bližnji. A ker smo krajevno ločeni od velike večine ljudi, pač delajmo dobro tisti, ki so nam tako ali drugače blizu. Tu in tam se seveda soočimo tudi s takšnimi, ki so drugačni. In ni dvoma, da nam zgodba o usmiljenem Samarijanu nekoliko potrka na vest glede aktualnega vprašanja migracij. Tu moramo seveda razčistiti osnovno dilemo: ne želimo nič slabega nobenemu migrantu in spoštovali bomo njegovo dostojanstvo. To seveda ne pomeni, da podpiramo projekt socialnega turizma in »velike zamenjave«, ki se skriva za pospeševanjem migracij. A dostojanstvo človeka spoštujemo. Ne pobijamo, ne ranimo, ne nadlegujemo, ne delamo sile. Kako si spoštovanje dostojanstva zamišlja sedanja vlada, pa je že drugo vprašanje.

In še medklic: pred kakimi desetimi leti je župnijo blizu slovenske prestolnice nenadoma obiskal nadškof, povsem neformalno, med tednom. Bilo je že zvečer, po večerni maši. Pripeljal se je sam. Malo pred tem so v bližini tulile sirene, saj se je manj kot kakšen kilometer zgodila prometna nesreča, ko je avtomobil zbil motorista, slednji je obležal nezavesten. Nadškof je povedal, da se je ravno pripeljal mimo in ustavil. Šel je do motorista in mu, potem ko so mu nudili prvo pomoč, podelil bolniško maziljenje. Ni znano, ali je bil motorist katoličan, ni znano, ali je nadškof kaj vedel o tem. Vendar ni opustil dolžnosti. Zato velja en nasvet: Ne opšustimo biti bližnji vsakemu človeku, ki ga srečamo…

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva, prir. NN

obj.: NN