Sreda, 22. oktober 2025: Zakaj ob uri

Zakaj ob uri

Popolnoma moramo spremeniti občutje, s katerim poslušamo evangeljske odlomke, ki govorijo o ponovnem Kristusovem prihodu. Nenavadno je, da imajo današnji ljudje za kazen in grožnjo tisto, kar Sveto pismo imenuje »blaženo upanje« za kristjane, ko govori o prihodu našega Gospoda Jezusa Kristusa. Za vse to je kriva naša podoba o Bogu. Omenjeno govorjenje o koncu sveta zaradi samega načina in pogosto zaradi govorcev z izkrivljenim verskim čutenjem na nekatere ljudi vpliva zelo kvarno: v njih namreč krepi podobo večno jeznega Boga, ki komaj čaka, da bo razlil svojo jezo nad svetom. Toda to ni svetopisemski Bog.

Bog je gotovo tudi pravičen in svet, toda če nas naša predstava o njegovi pravičnosti in svetosti drži na določeni distanci in nas napolnjuje s strahom, namesto da bi nas vabila k spremembi življenja in bližini z njim, je ta predstava vsekakor napačna in jo je treba zavreči. Bog je najbolj prizanesljivi Oče; predstavljati si ga kot neupogljivega in zahtevnega gospodarja je največja zmota, kar jih lahko zagrešimo.

Oznanilo Kristusovega ponovnega prihoda nima namena, da bi v tistih, ki si prizadevajo za pošteno življenje, prebujalo stisko in strah, ampak prav nasprotno: zaupanje in upanje. Prvi kristjani, ki so to dobro razumeli, so pogosto na svojih srečanjih ponavljali: Pridi, Gospod Jezus!

Danes nekateri izjavljajo: »Vera bo izumrla.«

Če je verjeti, da smo priča zatonu vere, je to zato, ker človek išče znamenja na napačnem mestu in na napačen način: v knjigah, namesto v življenju, pri učiteljih, namesto pri pričevalcih. Morda imamo vtis, da »množice« ohranjajo vero le še kot brlečo svetilko, ki ne zmore več vplivati na življenjske odločitve; morda pa le moramo biti previdnejši pri teh sodbah. Bog je bolj uvideven, kot so številni sociologi, in zna ovrednotiti tudi to brlečo svetilko.

Poslanstvo Božje besede ni strašenje. Gre vendarle za veselo novico. Sedaj, na tem svetu, smo namreč v nekakšni solzni dolini, smo grešni in ranljivi, zato bi se morali tem bolj veseliti Jezusovega ponovnega prihoda, kar bi pomenilo poveličanje stvarstva in tudi nas samih. Mar nam velika noč ne daje obljube o našem vstajenju s poveličanim telesom? Jezus pa nas tu opominja, naj bomo vedno pripravljeni, saj je čas njegovega ponovnega prihoda velika skrivnost. In v resnici so se doslej zmotili vsi, ki so napovedali točen čas, kdaj se bo to zgodilo in kako.

Jezus je sicer opozarjal, da se bodo dogajale stiske, da bomo imeli opravka z vojnami, lakoto, omenjal je tudi bučanje morja  in da se bodo “nebeške sile majale”. Karkoli že to pomeni. Vendar je najbolj lahko varljivo obdobje navideznega miru, ko se na prvi pogled ne dogaja nič takšnega, pač pa čista vsakdanjost in rutina. In zdi se, da se bo Jezusov prihod zgodil prav v takšnih okoliščinah. Tudi sam je svoj ponovni prihod primerjal z razmerami v Noetovih dneh, ko nihče ni mislil na vesoljni potop, a se je vendarle zgodil.

Žal pa je pač tako, da bo Jezusov prihod pomenil ločitev. Ne bodo vsi pripravljeni vstopiti v Božje kraljestvo. Nekateri bodo sprejeti, drugi puščeni. Ali bolje rečeno: prepuščeni smrti in peklu, ker ne bodo želeli sprejeti Odrešenika. Sv. Pavel nas ne opominja zaman, naj spodbujamo in opominjamo drug drugega, ker bi lahko kdo zakrknil. In bi bil nesposoben reči Bogu DA. Kajti zdaj je čas milosti in tudi čas spreobrnjenja. Ko bo namreč Jezus ponovno prišel, bo prišel čas sodbe in žetve. In takrat bo za marsikoga prepozno. Zato se velja že zdaj vprašati: ali se ponovnega Jezusovega prihoda veselim ali pa pred njim trepetam.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva, prir. NN

obj.: NN