Nedelja, 26. oktober 2025: 30. navadna nedelja

30. navadna nedelja

    Farizejeva molitev se začne takole: »Bog, zahvaljujem se ti.« To je odličen začetek, saj je najboljša molitev hvaležnost in hvala. Vendar pa takoj vidimo razlog, za katerega se zahvaljuje: »da nisem kakor drugi ljudje«. In tudi razloži, zakaj: posti se dvakrat na teden, medtem ko se je bilo v tistem času obvezno postiti enkrat letno; daje desetino od vsega, kar ima, medtem ko je bila desetina predpisana samo za najpomembnejše pridelke. Skratka, baha se, ker po svojih najboljših močeh izpolnjuje podrobne zapovedi. Vendar pozabi največjo: ljubiti Boga in bližnjega. Ker je prepoln lastne gotovosti, lastne sposobnosti, da se drži zapovedi, lastnih zaslug in kreposti, osredotočen je le nase. Drama tega človeka je, da je brez ljubezni. Vendar pa tudi najboljše stvari, brez ljubezni, nič ne koristijo. In kakšen je rezultat brez ljubezni? Takšen, da na koncu človek, namesto da bi molil, hvali samega sebe. Gospoda ne prosi ničesar, saj ne čuti, da bi kaj potreboval ali bi bil dolžan, ampak da je upnik. Številne skupine, kristjani, katoličani gredo po tej poti.

In poleg tega, da pozabi na Boga, pozabi tudi na bližnjega, pravzaprav ga zaničuje: zanj nima cene, nima vrednosti. Ima se za boljšega od drugih. So »ostanki«, izmečki, od katerih se je treba distancirati. Kolikokrat vidimo, da se ta dinamika uresničuje v življenju in zgodovini! Kolikokrat tisti, ki je pred nami, kakor farizej pred cestninarjem, postavlja zidove, da bi povečal razdalje, da bi tako drugi postali še bolj zavrženi. Ali pa jih ima za zaostale in malovredne, zaničuje njihova izročila, izbriše njihove zgodbe, zasede področje, si prilasti dobrine. Koliko domnevnih vzvišenosti, ki se spreminjajo v zatiranja in izkoriščanja, tudi danes.

Lahko pogledamo v svojo notranjost in vidimo, če je tudi za nas kdo manjvreden, primeren za odpad, tudi samo z besedami. Molimo, da bi prosili za milost, da se ne bi imeli za vzvišene, da smo v redu, da ne bi postali cinični in posmehljivi. Prosimo Jezusa, naj nas ozdravi tega, da bi o drugih slabo govorili in se pritoževali, da bi koga zaničevali. Te stvari Bogu niso všeč.

Cestninarjeva molitev pa nam pomaga razumeti, kaj je Bogu všeč. On ne začne pri svojih zaslugah, ampak pri svojih pomanjkljivostih; ne pri svojem bogastvu, ampak pri svoji revščini: ne ekonomski – cestninarji so bili bogati in so služili tudi na krivičen način, na škodo svojih sodržavljanov -, ampak revščini življenja, saj se v grehu nikoli ne živi dobro. Tisti človek, ki izkorišča druge, se prepozna ubog pred Bogom in Gospod usliši njegovo molitev, ki je sestavljena le iz sedmih besed, vendar iz pravih drž. Medtem ko je farizej stal spredaj, je cestninar daleč proč in »še oči ni hotel vzdigniti proti nebu«, ker ve, da Nebo obstaja in je veliko, medtem ko se on čuti majhnega. In »tolkel se je po prsih«, saj je v prsih srce. Njegova molitev se rodi v srcu, je prosojna: pred Boga postavi srce, ne zunanjosti. Moliti pomeni pustiti se gledati Bogu od znotraj, saj je Bog, ki me gleda, ko molim, moliti je torej pustiti se, da nas Bog gleda od znotraj, brez pretvarjanj, brez izgovorov, brez opravičevanja.

Danes, ko gledamo cestninarja, ponovno odkrijemo, kje ponovno začeti: pri zavedanju, da potrebujemo zveličanje, vsi. To je prvi korak. Korenina vsake duhovne napake pa, kakor so učili starodavni menihi, je ta, da se imamo za pravične. Imeti se za pravične, pomeni pustiti Boga, ki je edini pravični, pred hišo. Zelo je pomembna ta začetna drža, ki nam jo Jezus kaže s protislovno primerjavo, ko v priliko vključi najbolj pobožno in vdano osebo tistega časa, farizeja, in največjega javnega grešnika, cestninarja. In sodba se obrne: tisti, ki je dober, a domišljav, je poražen; tistega, ki je slab, vendar ponižen, pa Bog poviša. Če iskreno pogledamo vase, v vseh nas vidimo oba, farizeja in cestninarja. Malo smo cestninarji, saj smo grešniki, in malo farizeji, ker smo domišljavi, sposobni samoopravičevanja, smo eksperti v tem, da se opravičujemo! Pri drugih pogosto deluje, pri Bogu pa ne. Molimo, da bi prosili za milost, da bi se čutili potrebni usmiljenja, notranje ubogi. Molimo, da bi prosili za milost, da bi znali prisluhniti kriku ubogih; to je krik upanja Cerkve. Če bomo njihov krik naredili za svojega, bo tudi naša molitev, v to sem prepričan, predrla oblake.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva, prir. NN

obj.: NN