Vsi sveti – tudi jaz sem lahko svetnik za nekoga

Ko pomislim na 1. november, me že dolgo ta praznik ne asociira več na vse moje drage, ki jih moram obiskati na grobu. Praznik vseh svetnikov me spomni, da je moja pot nekaj več kot to, da preživim življenje tu na zemlji. Spomni me, da so moj cilj nebesa, da bom, ko bom za vedno zaprla svoje oči, odšla v objem k Nebeškemu Očetu. In da, tam bom srečala vse, ki sem jih imela rada na zemlji in so se v onostranstvo že preselili.

Mnogi oiskujejo pokopališča, prižigajo sveče, tiho molijo ob grobovih. Vse to je lepo in globoko človeško. A ta dan nas vabi še k nečemu več – da se spomnimo, da smo tudi mi poklicani k svetosti.

Svetost – ne privilegij redkih, ampak poklicanost vseh

Ko slišimo besedo svetnik, pomislimo na nekoga, ki je živel izjemno življenje – morda mučenika, redovnico, papeža ali mistika. A Cerkev nas vabi, da to besedo razumemo drugače: svetnik ni nekdo, ki je bil popoln, ampak nekdo, ki je v svoji nepopolnosti dovolil, da ga Bog skozi njegovo življenje preobrazi.

Svetost ni rezervirana za pomembne ljudi in cerkev, ampak za vsakdanje kuhinje, pisarne, učilnice in družinske mize. Svetost se ne začne z junaškimi dejanji, ampak z drobnimi koraki ljubezni – s potrpežljivostjo, s poslušanjem, s prošnjo za odpuščanje, z nasmehom, ki ne išče priznanja, pohvale ali aplavza.

Svetniki med nami

Če bi se ustavili in razmislili, bi morda hitro ugotovili, da v našem življenju že poznamo svetnike.
Morda je to tisti starejši sosed, ki vsak dan moli za druge rožni venec pred sv. mašo.
Morda mama, ki tiho in vdano skrbi za svojo družino in že petič ponoči vstane, da obriše nos mali deklici.
Morda sodelavec, ki vedno najde besedo spodbude.
Morda otrok, ki s svojo preprostostjo pokaže, kaj pomeni zaupati.

Svetniki niso samo v nebesih – hodijo ob nas. In če smo iskreni, lahko vsak od nas postane svetnik za nekoga drugega. Nekaj, kar rečemo, morda kakšna drobna gesta, molitev, iskreno poslušanje – vse to lahko postane znamenje Božje ljubezni v življenju nekoga drugega.

Poklicani k svetosti – tukaj in zdaj

Praznik vseh svetih ni le spomin na tiste, ki so že dosegli cilj, ampak spodbuda, da tudi mi stopimo na pot. Pot svetosti se začne tam, kjer smo – v našem vsakdanu, v naših odnosih, v našem poklicu, v naši župniji. Bog ne kliče usposobljenih, ampak usposablja poklicane. Prav tako pa ne pokliče k svetosti »nekega dne«, ampak danes.
V malih in vsakdanjih korakih, v zvestobi, v iskreni želji, da bi vsak dan bolj ljubili – Njega, drugega in sebe.

Naj bo praznik vseh svetih praznik upanja

Prižgite letos svečo na vseh svetih dan tudi zase v znamenje upanja – da svetloba svetosti še vedno sveti med nami.
Naj nas spomni, da raj ni le kraj po smrti, ampak obljuba, ki se začne uresničevati že tu na zemlji, ko živimo v povezanosti z Bogom in ljudmi.

Morda ne bomo nikoli kanonizirani, morda naš obraz ne bo nikoli na cerkvenih slikah. A če bomo v svojem majhnem svetu ljubili – včasih v tišini, včasih v preizkušnjah – bomo postali sveti za nekoga drugega.

In to je prava svetost.
Biti človek, v katerem lahko drugi prepozna Boga.

pripravila: Neža Novak

foto: Canva