Sreda, 29. oktober 2025: Vstopite skozi ozka vrata

Vstopite skozi ozka vrata

Vprašanje o tem, koliko ljudi se bo rešilo in prišlo v nebesa, je eno najpomembnejših. Jezusov odgovor na to vprašanje  je precej drugačen, kot bi kdo pričakoval. Nakazal pa je, da se ključ do odgovora na vprašanje skriva v tem, kako sprejemamo odrešenje.

Kaj nam pravzaprav pove nauk o vratih? Nekje drugje Jezus pravi, da so široka vrata tista, ki vodijo v pogubo. Vstop v nebeško kraljestvo pa vedno vodi skozi ozka vrata. Kot pravi zaslužni papež Benedikt XVI., tu ni privilegijev, ni elit, ki bi imele neko prednost pri vstopu v nebeško kraljestvo. Vrata so »ozka«, ker je skozi njih težko vstopiti. Spominjajo na znamenito »šivankino uho«, torej neka majhna vrata v jeruzalemskem obzidju, kjer je moral vsak sneti s sebe ves tovor, da je lahko prišel skoznje. In dejansko je tudi vhod v nebesa nekaj podobnega: ne moremo s seboj tovoriti lastnih zaslug, niti sebičnosti. Samo ponižnost je tista, ki predstavlja varen prehod v nebeško kraljestvo. Tisti, ki so v lastnih očeh mogočni, skozi ta vrata ne bodo mogli vstopiti. Zakaj? Kdor s srcem sprejme evangelij, ga ta preobrazi in bo pred vrati prepoznan kot tisti, ki lahko vstopi.

Jezus je namreč s trpljenjem in smrtjo na križu plačal ceno za naše odrešenje. Sami bi morali biti po Božji pravičnosti vrženi ven. Vsi smo namreč grešniki, pa naj verujemo ali ne. Celo med tistimi, ki verujejo, obstajajo razlike. Resna vera zahteva tudi dejanja. Ne zgolj izpolnjevanje postave, kar bi nas rešilo, pač pa da s sprejemanjem Jezusove žrtve resno mislimo. Jezus nam preko Cerkve daje številne možnosti, da premagujemo zlo: zakramenti (zlasti evharistija in spoved, kar naj bi prejemali pogosto!), redna molitev, branje Božje besede, pa tudi post. Ne gre za to, da bi sami, s svojimi močmi, zgolj krotili svoja slaba nagnjenja – če bi pristali na takšno logiko, bi spet »sami sebe odreševali« in na nek način zatajili Jezusa. Bolj gre za to, da v zvestobi Jezusu sledimo do konca.

Toda Jezus tu želi povedati še nekaj. Poslan je bil najprej k izgubljenim ovcam Izraelove hiše, torej k izvoljenemu ljudstvu, ki pa ga večinoma ni sprejelo za Odrešenika. Vendar je njegovo poslanstvo širše, zajema celotno človeštvo. V nebeškem kraljestvu bodo navzoči pripadniki vseh narodov, ras, kultur in jezikov. In lahko se zgodi, da bodo med njimi morda še najmanj tistih, ki smo krščanstvo sprejeli med prvimi in smo bili najbolj množični krščanski narodi. To je seveda opozorilo na razkristjanjeno Zahodno Evropo in razviti svet, pa tudi na našo slovensko državo in naš narod. Zanj se radi pohvalimo, da je krščanski, vendar se ni dovolj sklicevati na izročilo naših prednikov, medtem ko sami zametujemo dar odrešenja. Mar Janez Krstnik ne opominja tudi nas, naj nikar sami pri sebi ne govorimo »Abrahamovi potomci smo«? Spreobrnjenje je namreč trajen proces, vključuje tudi rast v svetosti. In prav rast v svetosti zožuje sebičnost in omogoča vstop skozi »ozka vrata«.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva, prir. NN

obj.: NN