Nedelja, 9. november 2025: 32. navadna nedelja – zahvalna nedelja

32. navadna nedelja – zahvalna nedelja

Zahvalna nedelja je danes, evangelij pa na prvi pogled ni prav nič naravnan na hvaležnost. Verjetno nam ostaja vsaj malo v spominu tudi prvo berilo. Mar ni grozljiva smrt sedmih bratov, mučenih zaradi zvestobe Bogu? Tudi ta božja beseda nas najbrž ne navdušuje za hvaležnost. Vseeno pa poglejmo, kakšen priokus nam pusti zgodba o sedmih bratih, ki so imeli eno ženo in kakšen priokus tista zgodba o sedmih bratih, ki so umrli za vero? Najbrž se strinjate, da so videti bratje, ki umirajo mučeniške smrti bolj veseli kot tisti, ki razmišljajo, čigava bo žena po smrti. Prvi gledajo v prihodnost z veseljem, drugi s strahom. Prvi se Bogu zahvaljujejo, da lahko zanj trpijo, drugi se na nek način jezijo, da nimajo vsega v svoji oblasti in da morajo živeti v negotovosti, kaj bo po smrti.

Kaj je temelj hvaležnosti? Mogoče jo največkrat povezujemo s tem, da se zahvaljujemo za nekaj, kar prejmemo ali nekaj, kar nam gre dobro. Pa vendar če pogledamo okrog sebe, so otroci, ki imajo manj, pogosto bolj hvaležni od tistih, ki imajo več. Od česa je potem hvaležnost odvisna? Ali od tega, da je bogastvo oz. vrednota težko pridobljena? A tudi to je zelo relativno. Nekdo stvari ceni kot dar, drugi pa ne. Tisti, ki se trudi, pogosto vse pripiše sebi in ne vidi drugega. Ne nazadnje pa veliko stvari sploh ni odvisnih od našega prizadevanja. Lepo vreme, prijateljstvo, mir, zdravje, vse to je pogosto preprosto le dar. Nekdo je zanj hvaležen, drugi ne. Zakaj? Od česa je pravzaprav odvisna hvaležnost?

Pomislil sem na Jezusove prilike in se vprašal, kaj Jezus pove o hvaležnosti. Žal mi na misel prihajajo le tiste o nehvaležnosti. Poglejmo jih:

– o talentih, kjer nehvaležni služabnik talent zakoplje, ker meni, da je gospodar krivičen,

– o izgubljenem sinu, kjer se starejšemu sinu zdi, da mu oče ne da niti kozliča,

– o viničarjih, ki ubijejo služabnike in sina, ker jim je krivično delati za gospodarja,

– o delavcih, ki jim je gospodar krivičen, ker so dobili samo en denar kot vsi ostali.

Nehvaležnost je torej v vseh prilikah povezana s predstavami o tem, kaj je pravično in kaj ne. Običajno se predstave o pravičnosti ne skladajo z realnostjo, zato je rezultat teh predstav sklep, da je krivičen tisti, ki ne poskrbi, da bi se vse, kar je v naših glavah uresničilo. Tako se, če ni po naših načrtih, pogosto jezimo. Mogoče se kdo niti ne jezi, a največkrat je razlika le v brezbrižnosti, ne pa v hvaležnosti.

Od česa je torej odvisna resnična hvaležnost? Ob prilikah v evangelijih lahko spoznavamo, da je hvaležnost vezana na podobo o ‘gospodarju oz. darovalcu’. Nazadnje smo lahko resnično hvaležni le, če je v nas globoko in trdno zaupanje, da je Bog neskončno dober, ne glede na to ali se nam godi krivica ali živimo v blagostanju. Resnično hvaležni bomo le, če bomo vedno verjeli, da je Bog vedno z nami, da skrbi za nas kot dober oče in v celoti poskrbi za nas.

Zdi se, da današnji kristjan ne ve, kaj naj mu vera ravno pomaga, saj gre tudi brez nje. No, prepričan sem, da se pri hvaležnosti brez vere konkretno zalomi. Brez vere lahko rečemo hvala, ko nekaj dobimo, težko pa rečemo hvala, ko nečesa ne dobimo. Tu se začne vera. Pomislimo, ali lahko rečemo: Bogu hvala, ko gre vse narobe. No, najbrž je to redko, a to je zame hvaležnost, vse drugo je trgovina. Naj nas ta misel spremlja skozi teden, da bi lahko rekli: Bogu hvala, tudi ko gre vse narobe.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN