Zakaj Cerkev prepoveduje evtanazijo in samomor s pomočjo?

Pismo Usmiljeni Samarijan – Samaritanus bonus (2020) je pripravila Mednarodna teološka komisija, izdala pa Kongregacija za verski nauk. Pri nas je pismo izšlo v zbirki Cerkveni dokumenti, 163 (Založba Družina, Ljubljana, 2020). Pismo je primer celovite (holistične) obravnave vprašanja, ki zadeva medicino in etiko, znanost in njen razvoj, individualno in družbeno stvarnost, politiko in zdravstveno skrb, pa tudi pastoralno skrb za osebe v kritičnih in zadnjih obdobjih življenja ter o verskih pogledih na življenje, trpljenje in prihodnost.

Tukaj objavljamo zgolj eno poglavje tega dokumenta (str. 24 – 30):

5. Nauk cerkvenega učiteljstva: Prepoved evtanazije in samomora s pomočjo

Cerkev, ki ima poslanstvo posredovati vernikom Odrešenikove milosti in sveto Božjo postavo, ki jo je mogoče zaznati že v naravnem moralnem zakonu, čuti dolžnost, da posreduje tudi na tem mestu, da bi še enkrat izključila vsako dvoumnost glede nauka cerkvenega učiteljstva o evtanaziji in samomoru s pomočjo, tudi v tistih okoljih, v katerih so nacionalni zakoni uzakonili takšno prakso.

Zlasti širjenje medicinskih pravilnikov, ki veljajo za primere ob koncu življenja, kot sta Do Not Resuscitate Order ali Physician Orders for Life Sustaining Treatment – z vsemi njihovimi različicami glede na nacionalne ureditve in okoliščine, ki so bili v začetku zamišljeni kot orodje za izogibanje vztrajnega zdravljenja v končnih fazah življenja – danes povzroča resne probleme v zvezi z dolžnostjo varovati življenje bolnikov v najbolj kritičnih obdobjih bolezni. Če se po eni strani zdravniki čutijo vedno bolj zavezani samoodločitvi, ki so jo v teh izjavah izrazili bolniki, kar je pripeljalo tako da leč, da jim je odvzeta svoboda in dolžnost zaščititi življenje tudi tam, kjer bi to lahko storili, po drugi strani v nekaterih zdravstvenih okoljih vzbuja skrb sedaj še obsežno razkrita zloraba pri uporabi teh pravilnikov z vidika evtanazije, ko se pri skrajni odločitvi ne posvetujejo z bolniki in še manj z njihovimi družinami. To se dogaja zlasti v državah, kjer zakoni o koncu življenja puščajo veliko prostora za dvoumnost glede dolžnosti zdravljenja, s čimer so uvedli prakso evtanazije.

Zato Cerkev sodi, da je dolžna kot dokončen nauk vnovič potrditi, da je evtanazija zločin proti človeškemu življenju, saj se s tem dejanjem človek odloči neposredno povzročiti smrt drugega nedolžnega človeškega bitja. Definicija evtanazije namreč ne izvira iz presojanja (ponderiranja) dobrin in vrednot, ki so v igri, ampak iz zadostno določenega moralnega objekta, oziroma iz odločitve za neko »dejanje ali opustitev, ki po sami naravi ali po namenih povzroči smrt s ciljem, da se odpravi vsaka bolečina.« »Evtanazija se torej umešča na raven namenov in uporabljenih metod.« Zato moralno vrednotenje (evtanazije) in posledic, ki iz nje izhajajo, ni odvisno od tehtanja načel, ki bi glede na okoliščine in na trpljenje bolnika po mnenju nekaterih lahko upravičili uboj bolnega človeka. Vrednota življenja, avtonomija, sposobnost odločanja in kakovost življenja niso na isti ravni.

Evtanazija je zato notranje zlo dejanje ob kateri koli priložnosti ali okoliščini. Cerkev je že v preteklosti dokončno potrdila, »da je evtanazija huda kršitev Božje postave«, ker je nameren in moralno nesprejemljiv uboj človeške osebe. Ta nauk je utemeljen na naravnem pravu in na zapisani Božji besedi. Posredovalo nam ga je izročilo Cerkve, poučuje ga redno in vesoljno učiteljstvo. Takšno delovanje vključuje glede na okoliščine zlobnost, ki je lastna samomoru ali umoru.« Vsako neposredno formalno ali materialno sodelovanje pri takem dejanju je težak greh proti človeškemu življenju: »Nobena oblast ga ne more zakonito naložiti in ne dovoliti. Gre namreč za kršenje božjega zakona, žalitev dostojanstva človekove osebe, zločin proti življenju in napad proti človeštvu.« Zato je evtanazija morilsko dejanje, ki ga ne more opravičiti noben cilj in ne dopušča nobene oblike vpletenosti ali sodelovanja, ne aktivnega ne pasivnega. Tisti, ki potrjujejo zakone o evtanaziji in samomora s pomočjo, so zato sokrivci težkega greha, ki ga bodo storili drugi. Krivi so tudi za pohujšanje, ker takšni zakoni prispevajo k deformiranju vesti tudi vernih.

Življenje ima za vsakogar isto dostojanstvo in isto vrednost. Spoštovanje življenja drugega pa je prav tisto, kar smo dolžni do svojega bivanja. Kdor se v polni svobodi odloči, da si bo vzel življenje, prelomi svoj odnos z Bogom in z drugimi ter zanika samega sebe kot moralni subjekt. Samomor s pomočjo še poveča resnost tega dejanja, ker še nekoga drugega pritegne kot udeleženca svojega obupa, ko ga napelje, da svoje volje preko teologalne kreposti upanja ne usmeri na skrivnost Boga, posledično pa na to, da ne prizna resnične vrednosti človeškega življenja in da prelomi zavezo, ki sestavlja človeško družino. Pomoč samomorilcu je nedovoljeno sodelovanje pri nedopustnem dejanju, ki nasprotuje teologalnemu odnosu z Bogom in moralnemu odnosu, ki povezuje ljudi, da bi med seboj delili dar življenja in bili soudeleženi pri smislu svojega bivanja.

Tudi kadar zahteva za evtanazijo izvira iz tesnobe in obupa, in »čeprav se lahko v takšnih primerih osebna odgovornost zmanjša ali je celo sploh ni, kljub temu zmota v sodbi vesti – četudi v dobri veri – ne spremeni narave umora, ki v sebi vedno ostane nedopusten.« Enako velja za samomor s pomočjo. Takšne prakse nikoli niso resnična pomoč bolniku, ampak so pomoč pri umiranju.

Gre torej za odločitev, ki je vedno napačna: »zdravniško osebje in drugi zdravstveni delavci – zvesti nalogi, da so vedno v službi življenja in mu pomagajo do konca‘ – ne morejo biti primerni za nobeno evtanazijsko prakso niti na zahtevo zainteresiranega in še manj njegovih sorodnikov. Ne obstaja namreč nobena pravica do samovoljnega razpolaganja s svojim življenjem, zato noben zdravstveni delavec ne more postati izvršitelj neobstoječe pravice.«

Zaradi tega sta evtanazija in samomor s pomočjo poraz tistega, ki o njiju teoretizira, ki o njiju odloča in ki ju izvršuje.

Zato so zakoni, ki legalizirajo evtanazijo ali opravičujejo samomor in pomoč pri njem, zelo krivični zaradi lažne pravice do izbire smrti, ki je neprimerno opredeljena kot dostojna samo zaradi tega, ker se je nekdo odločil zanjo. Takšni zakoni prizadevajo same temelje pravnega reda: pravico do življenja, ki podpira vsako drugo pravico, vključno z uresničevanjem človekove svobode. Obstoj takih zakonov globoko rani človeške odnose in pravičnost ter ogroža medsebojno zaupanje med ljudmi. Pravne ureditve, ki so uzakonile samomor s pomočjo in evtanazijo, kažejo tudi na očitno degeneracijo tega družbenega pojava. Papež Frančišek opozarja, da »sedanji družbeno-kulturni kontekst postopoma razjeda zavest o tem, zakaj je človekovo življenje dragoceno. Dejansko ga vedno večkrat ocenjujejo na podlagi njegove učinkovitosti in uporabnosti, tako da imajo ‹zavržena življenja› ali ‹nevredna življenja› za takšna, ki temu merilu ne odgovarjajo. Ob tem izgubljanju pristnih vrednot zmanjkuje tudi nepreklicnih dolžnosti solidarnosti ter človeškega in krščanskega bratstva. Dejansko si družba zasluži oznako ‚civilizirana›, če razvija protitelesa proti kulturi odmetavanja; če prizna nedotakljivo vrednost človeškega življenja; če solidarnost dejansko uresničuje in jo varuje kot temelj sožitja.« V nekaterih državah je umrlo že več deset tisoč ljudi zaradi evtanazije, številni izmed njih zato, ker so tožili zaradi duševnega trpljenja ali depresije. Pogosto zdravniki sami prijavijo zlorabe zaradi jemanja življenja ljudem, ki zase nikdar ne bi želeli uporabiti evtanazije. Vprašanje smrti je namreč v mnogih primerih simptom bolezni, ki sta jo poslabšala osamljenost in obup. Cerkev v teh težavah vidi priložnost za duhovno očiščenje, ki poglobi upanje, tako da postane resnično teologalno, osredotočeno v Boga in samo v Boga.

Namesto da bi se vdal lažni ustrežljivosti, mora kristjan bolniku ponuditi nujno pomoč za izhod iz njegove obupanosti. Zapoved »Ne ubijaj« (2 Mz 20, 13; 5 Mz 5, 17), namreč pomeni DA življenju, čigar porok postane Bog: »postane poziv k skrbni ljubezni, ki ščiti in spodbuja življenje bližnjega.« Kristjan torej ve, da zemeljsko življenje ni najvišja vrednota. Končna blaženost je v nebesih. Zato se kristjan ne bo potegoval za to, da bi se telesno življenje nadaljevalo, ko je smrt očitno blizu. Kristjan bo pomagal umirajočemu, da se bo osvobodil obupa in svoje upanje položil v Boga.

S kliničnega vidika sta dejavnika, ki najbolj določata zahtevo po evtanaziji in samomoru s pomočjo, neoskrbovana bolečina ter pomanjkanje človeškega in teologalnega upanja, ki ga povzroča pogosto neustrezna psihološka in duhovna človeška pomoč tistega, ki skrbi za bolnika.

Izkustvo potrjuje: »Prošenj hudo bolnih, ki včasih kličejo po smrti, ne smemo razumeti kot izraz resnične volje po evtanaziji; dejansko so skoraj vedno trpeče prošnje po pomoči in ljubezni. Poleg zdravstvene oskrbe bolnik potrebuje ljubezen, človeško in nadnaravno toplino, s katero ga lahko in ga morajo obdajati vsi tisti, ki so mu blizu, starši in otroci, zdravniki in bolničarji.« Bolnik, ki čuti, da ga obdaja ljubeča človeška in krščanska navzočnost, premaga vse oblike depresije in ne zapade v tesnobo tistega, ki se počuti osamljenega in prepuščenega svoji usodi trpljenja in smrti.

Človek namreč bolečine ne živi samo kot neko biološko dejstvo, ki ga je treba obvladovati, da bi bilo znosno, ampak tudi kot skrivnost človeške ranljivosti v zvezi s koncem telesnega življenja, kot dogodek, ki ga je težko sprejeti, saj je edinost duše in telesa za človeka bistvena.

Zato se lahko samo s prenovljenim pomenom dogodka smrti – tako da v njem odpremo obzorje večnega življenja, ki napoveduje presežni cilj vsakega človeka – s »koncem življenja« soočimo na način, ki je v sozvočju s človekovim dostojanstvom in je primeren tistim mukam in trpljenju, ki ga neizogibno povzroči občutek bližnjega konca. Dejansko »je trpljenje nekaj še obsežnejšega od bolezni, bolj zapletenega in obenem še globlje zakoreninjenega v samo človeštvo«. To trpljenje lahko s pomočjo milosti od znotraj poživlja božanska ljubezen, kakor je bilo v primeru trpljenja Kristusa na križu.

Zato mora, kdor skrbi za človeka, ki trpi za kronično boleznijo ali je na koncu življenja, biti sposoben spremljati (biti zraven), bedeti s tistim, ki trpi v tesnobi umiranja, »tolažiti« oziroma biti-z v osamljenosti, biti so-navzočnost, ki odpira za upanje. Po veri in ljubezni, izraženi v notranjosti duše, je namreč človek, ki pomaga, sposoben občutiti bolečino drugega in se odpreti za osebni odnos s slabotnim, ki razširja obzorja življenja daleč onstran smrti in tako postane navzočnost, polna upanja.

»Jokajte z jokajočimi« (Rim 12,15), kajti srečen je tisti, kdor je sočuten vse do joka (prim. Mt 5,4). V tem odnosu, ki ga omogoča ljubezen, dobi trpljenje pomen v medsebojnem občutenju nekega človeškega stanja in v solidarnosti na poti k Bogu, ki izraža tisto radikalno zavezo med ljudmi, po kateri zagledamo luč tudi onstran smrti. Zaradi tega zdravnikovo dejanje vidimo znotraj terapevtske zaveze med zdravnikom in bolnikom, ki ju povezuje priznanje presežne vrednosti življenja in mističnega pomena trpljenja. Ta zaveza je luč za razumevanje dobrega zdravniškega delovanja v preseganju individualističnega in utilitarnega pogleda, ki danes prevladuje.

Celoten dokument lahko preberete na tej povezavi: Usmiljeni Samarijan, CD 163

Vsebina dokumenta:

1. Skrb za bližnjega
2. Živa izkušnja trpečega Kristusa in oznanilo upanja
3. Samarijanovo »srce, ki vidi«. Človeško življenje je svet in nedotakljiv dar
4. Kulturne ovire, ki zatemnijo sveto vrednoto vsakega človeškega življenja
5. Nauk cerkvenega učiteljstva:

1. Prepoved evtanazije in samomora s pomočjo
2. Moralna obveznost izključitve terapevtske vneme (vztrajnosti)
3. Osnovna nega: dolžnost hranjenja in hidracije
4. Paliativna oskrba
5. Vloga družine in hospicev
6. Spremljanje in oskrba v prenatalni in pediatrični starosti
7. Analgetična terapija in prekinitev zavesti
8. Vegetativno stanje ali stanje minimalne zavesti
9. Ugovor vesti zdravstvenih delavcev in katoliških zdravstvenih ustanov
10. Pastoralno spremljanje in podpora zakramentov
11. Pastoralno razločevanje pri tistem, ki prosi za evtanazijo ali za samomor s pomočjo
12. Reforma vzgojnega sistema in usposabljanja zdravstvenih delavcev

Foto: naslovnica

Vir: Pismo Usmiljeni Samarijan, CD 163, Kongregacija za verski nauk, 2020; Ljubljana, Družina 2020.

Obj.: L. M.