Ponedeljek, 17. november 2025: Slepi berač

Slepi berač

Berač je sedel kraj pota in prosil vbogajme. Obračal se je na mimoidoče, da bi mu po svojih močeh pomagali.

Otroško kliče in ne zanima ga, kaj si mislijo drugi. Otroško zaupa, da je Jezus odrešenik. Popolnoma zaupa, da bo Jezus zanj poskrbel. Potem pa seže Jezusov pogled v globino, ki je našim očem skrita.

V globino vere in njegove preteklosti; pa tudi v skrivnost njegove prihodnosti. Ni se bal posmeha, ker zaupa, ker veruje, saj se ne meni na zgražanje ljudi okrog njega.

Bog enkrat ozdravlja, drugič ne. To je skrivnost božje ljubezni, ki je nikoli ne bomo dojeli. Vera vedno prinaša preizkušnje in odpoved, vedno je povezana s ponižnostjo in ponižanjem ter služenjem. Nikoli ni stvar čistega uspeha in lahkotnega veselja. Prinaša resnično notranje zadovoljstvo in globoko veselje, a ne brez preizkušenj.

Tako kot slepega tudi nas rešuje vera, ki je otroško zaupanje, pogumno odpovedovanje vsemu, kar nas ovira na poti do Boga in bližnjega, sprejemanje trpljenja in ponižanja ter vodi v služenje. Naj bo takšna torej naša vera.

Pomoč sočloveka je dragocena in dobro je, če znamo zanjo prositi. Pomaga nam hoditi skozi življenje. Vendar pa je nekaj povsem drugega za pomoč prositi Jezusa. On lahko podeli resnično odrešenje. Pomaga nam, da bi več ne sedeli kraj poti, ampak spregledali, vstali in pokončno hodili skozi življenje.

Gospod Jezus, na svet si prišel kot Odrešenik. Odrešenik prav mojega življenja, moje situacije. Izročam ti sedaj svojo “zasedenost”.  Bodi z menoj v tem, kjer sem slep, kjer se čutim šibkega, nemočnega, brez volje ali smisla. Kot berač hočem v tišini svojega srca kričati: “ Jezus, Sin Davidov, usmili se me!”  Z vero želim ponavljati te besede, četudi nekaj v meni govori, naj utihnem, da se ne splača, da si le eden izmed mnogih in mi kaj več kot vbogajme ne moreš dati.“Jezus, Sin Davidov, usmili se me!”

“Jezus, Sin Davidov, usmili se me!” v mojem poklicnem življenju, v iskanju smisla svojega poslanstva, v moji nemoči pri gradnji medsebojnih odnosov, v mojem oddaljevanju od Tebe, v moji ozkosti gledanja na življenje, v mojem nerazumevanju … Usmili se me.

Naj slišim Tvoje besede: “Spreglej, tvoja vera, te je ozdravila!” Verujem, da si z menoj in zato mi nič drugega ni več potrebno. Verujem, da si stali vrelec milosti, ki jih potrebujem. Verujem in v tem te slavim.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN