Čas, ki je podarjen: adventni koraki za zakonce

Advent je čas pričakovanja dokončnega prihoda Jezusa Kristusa v slavi in tudi priprave na obhajanje njegovega rojstnega dne. Je čas, ko se zavemo, da je Bog prišel k nam v ranljivosti – kot otrok, ki potrebuje varstvo, toplino in bližino. Je čas, ki nas vabi, da se zavedamo dragocenosti življenja in odnosov. Zato je advent tudi poseben čas za zakonca: čas, ki jima je podarjen, da se znova najdeta, bolj prisluhneta drug drugemu in skupaj odkrivata, kaj je v življenju res bistveno.
- Advent − možnost upočasnitve
Advent naj bo čas umiritve. Čas, ko si zakonca dovolita reči: “Zdaj je čas za naju. Zdaj je čas, da se najino srce prebudi drug za drugega.” Morda ju prav v tem času Bog vabi, da premislita stvari, o katerih se je težko pogovarjati, pa so vendarle del resničnega življenja: o minljivosti, o bolezni, o tem, kaj drug drugemu želita zapustiti ali kako bi mogla v težkih trenutkih ostati povezana.
To so pogosto pogovori, ki jih odlagamo na jutri, čeprav prav taki odpirajo prostor za zaupanje in globino – za ljubezen in spoštovanje, ki vidi dlje od vsakodnevnih skrbi.
Bog je prišel, da bi nas pripravil na polnost življenja, ne na beg pred resničnostjo.
- Dragocenost časa, ki je dan
Življenje je krhko, odnosi so krhki. Pogosto se tega zavemo šele ob bolezni ali izgubi. Toda modrost zakoncev je v tem, da ne čakata na težke trenutke, da bi odkrila, kako dragocena sta drug drugemu.
Zato v adventu naredita nekaj preprostega: vsak dan si vzemita pet minut samo za pogovor, drug drugemu povejta, kaj je bilo danes težko, kaj lepo, kaj vaju je povezalo. Vprašajta se: “S čim ti lahko danes polepšam dan, odgovorim na tvoje potrebe?”
Naj bo advent čas učenja molitve hvaležnosti: za življenje, zakon, družino, drug za drugega in za vse, kar je že bilo in bo prišlo. Hvaležnost zdravi, preobraža, povezuje.
- Ko pride bolezen: naj ne bova nepripravljena
V knjigi Prezrti čas: bodimo ob neozdravljivo bolnih, umirajočih in žalujočih je veliko pričevanj o tem, kako bolezen in umiranje preoblikujeta odnose v družini in dajeta priložnost, da se uredijo.
Mnogi so se znašli pred težkimi izzivi, na katere niso bili pripravljeni: kako poskrbeti drug za drugega, kaj si bolni resnično želi in najbolj potrebuje, kako ostati ob neozdravljivo bolnem, kako ne prezreti dragocenih trenutkov, ki se lahko zgodijo, če smo se pripravljeni posloviti.
Advent je čas, ko lahko o tem mirno spregovorita, brez strahu, z zaupanjem.
Morda je dobro, da skupaj prebereta kakšno pričevanje ali poglavje iz knjige o spremljanju bolnih in umirajočih. Ne zato, da bi vaju prestrašilo, ampak zato, da bi vaju »opremilo« za takšne situacije in notranje povezalo.
Vprašajta se: Kaj si želim, da bi ti vedel/a, če bi zbolel/a? Kaj mi resnično pomaga? Kaj me plaši? Kako si najbolj želim, če bi prišla takšna situacija? Kakšen način zdravljenja bi izbral/a, če bi se ne mogel/la več sam/a odločati? Kaj bi želel/a, da ostane po meni?
Ko zakonca o tem spregovorita v miru, postaneta močnejša v zaupanju in povezanosti.
- Kaj želiva pustiti svojim bližnjim?
Advent je čas, ki nas vabi, da dvignemo pogled k tistemu, kar je večno, kar ostane tudi po smrti, saj tega smrt ne more uničiti. Zato vabim zakonca, da se vprašata: “Kaj želiva pustiti otrokom, vnukom, bližnjim – ne le materialno, ampak tudi duhovno?”
Nekateri darovi so večni: ljubeči in spoštljivi odnosi, iskrenost in resnicoljubnost, odpuščanje in sprava, blagoslov, hvaležnost, ljubezen, ki ostaja tudi po smrti.
Morda je adventni čas priložnost, ko napišeta nekaj, kar bi rada, da ostane za vama – pismo, zahvala, duhovna oporoka.
Ni treba, da je to obsežno. Zadošča iskreno srce.
Tudi zdravstvena oporoka ali pogovor o tem, kako bi želela biti zdravljena, je izraz odgovornosti in ljubezni, da bližnjim ne naložita odločitve, ki so zanje pretežke. Določita, kdo bo skrbel za otroke, če bi morda oba nenadoma umrla.
Materialna oporoka je izraz ljubezni do dedičev in želje, da so stvari urejene.
- Videti ranljive v svoji družini in okolici
Advent je čas, ko se na poseben način spomnimo tistih, ki trpijo: starejših, bolnih, osamljenih, žalujočih. Knjiga Prezrti čas nas uči, da je največji dar, ki ga lahko damo drugemu človeku, čas in bližina.
Zato se v adventu vprašajta: Kdo v najini širši družini potrebuje najino bližino? Kdo je bolan? Kdo se bori z osamljenostjo? Koga bi lahko obiskala? Kdo v najini okolici je prezrt?
Ko se zakonca skupaj odločita za dejanje ljubezni, se ne poglobi le v odnos do drugih, ampak tudi odnos med njima.
- Kaj lahko napravita?
Advent lahko hitro mine v nakupovanju, naglici, utrujenosti. Da ga ne bi prezrla, so vama lahko v pomoč trije preprosti koraki:
a) Vsak dan nekaj minut tišine. Sedita skupaj v tišini, prižgita svečo na adventnem venčku. Ne govorita. Samo glejta plamen. Naj bo tišina adventni prostor srečanja.
b) En pogovor na teden o tem, kar je bistveno. Izberita si temo: hvaležnost, odpuščanje, kaj vaju povezuje, kaj želita zapustiti. Ko poslušata drug drugega, se utrjujejo vajini temelji.
c) Eno konkretno dejanje ljubezni na teden za koga, ki trpi ali pa je sam in osamljen. Advent je čas usmiljenja in bližine. Kratek obisk, klic, droben paket – vse to lahko nekomu spremeni dan.
Želim in prosim Boga, naj vam, dragi zakonci, omogoči, da ne boste prezrli možnosti, ki vam jih želi nuditi letošnji adventni čas. Naj bo priložnost za rast v ljubezni in spoštovanju, za pogovor o temeljnih stvareh, za bližino ljudem v stiski, za hvaležnost, mir in veselje, za rast v zaupanju v Boga, ki je in želi biti vedno navzoč v vas in med vami. Na ta način bo praznovanje božiča v polnosti udejanjilo med vami to, za kar obstaja.
Blagoslovljen božič in novo leto.
p. Ivan Platovnjak
član ekipe Ignacijevega doma duhovnosti
Vabljena na vikend delavnico za zakonske pare: Nova pot do ljubezni – živeti Božji namen v najinem zakonu od 6. do 8. 2. 2026. Nova pot do ljubezni je izobraževalni program za katoliške zakonce. Ponuja preprosta orodja, kako se pogovarjati, da smo res slišani in razumljeni, in kako reševati konflikte. Vodita Lidija in Jože Kociper. Več in prijava, tukaj.
Foto: freepik
Obj.: L. M.




