Petek, 5. december 2025: Dva slepa vidita to, kar najbolj šteje

Dva slepa vidita to, kar najbolj šteje

Dva slepa, medtem ko gre Jezus mimo, vpijeta k njemu svojo bedo in svoje upanje: »Davidov sin, usmili se naju!« »Davidov sin« je bil naziv, ki so ga pripisovali Mesiji, za katerega so prerokbe napovedovale, da bo iz Davidovega rodu. Glavni osebi današnjega evangelija sta torej dva slepa, in vendar vidita to, kar najbolj šteje: prepoznata Jezusa kot Mesija, ki je prišel na svet.

Besedilo pravi, da sta dva slepa vpila za Gospodom, ko sta hodila za njim. Ne vidita ga, vendar pa slišita njegov glas in sledita njegovim korakom. V Kristusu iščeta to, kar so napovedali preroki, to je znamenja ozdravljenja in sočutja Boga sredi njegovega ljudstva. Dva slepa iz evangelija zaupata Jezusu in mu sledita v iskanju luči za svoje oči.

In zakaj, zaupata Jezusu? Zato, ker zaznata, da je v temini zgodovine On luč, ki razsvetljuje noči srca in sveta ter premaga temine in vsako slepoto. Vemo, da tudi mi v srcu nosimo slepote. Tudi mi smo, kakor dva slepa, popotniki, pogosto pogreznjeni v temine življenja. Prva stvar, ki jo je potrebno storiti, je iti k Jezusu. Vendar pa se upiramo, da bi se napotili k Jezusu; velikokrat raje ostajamo zaprti sami vase, ostajamo sami s svojimi teminami, se malo smilimo samim sebi, sprejmemo slabo družbo žalosti. Jezus je zdravnik: le On, resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka (prim. Jn 1,9), nam daje obilje luči, toplote, ljubezni. Samo On osvobaja srce zla. Storimo to, dajmo Jezusu priložnost, da ozdravi naše srce.

Tukaj sta slepa dva. Skupaj sta na poti. Skupaj delita bolečino zaradi svojega stanja, skupaj hrepenita po luči, ki bi mogla prižgati sij v srcu njunih noči. Pomenljivo je, da Kristusu rečeta: usmili se naju. Ne mislita vsak na svojo slepoto, ampak za pomoč prosita skupaj. To je zgovorno znamenje krščanskega življenja, to je značilna lastnost cerkvenega duha: misliti, govoriti, delovati kakor »mi.

Ozdravljenje se uresničuje, ko nosimo rane skupaj, ko soočamo probleme skupaj, ko se poslušamo in se pogovarjamo. In milost je živeti v skupnosti, razumevati vrednost tega, da smo skupaj, da smo v skupnosti.

Po tem, ko ju je Jezus ozdravil skupaj, sta začela razglašati novico po vsej tisti deželi, o tem sta govorila povsod. Preprosto ne moreta zadržati zase navdušenja, da sta bila ozdravljena, veselja glede tega, kar sta doživela v srečanju z Njim. In to je še eno znamenje, ki je značilno za kristjana: veselje evangelija, ki je neustavljivo, »napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom«

Jezus, verujemo, da je tvoja luč večja od vsake naše teme

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN