Nedelja, 14. december 2025: 3. adventna nedelja

3. adventna nedelja

Na to 3. adventno nedeljo, imenovano nedelja veselja, nas Božja Beseda vabi po eni strani k veselju, po drugi strani pa k zavedanju, da življenje vključuje tudi trenutke dvomov, v katerih je težko verovati. Veselje in dvom sta dve izkušnji, ki sta del našega življenja.

Nedvoumnemu povabilu preroka Izaija k veselju: ‘Naj vriskata puščava in goljava, raduje naj se pustinja in naj cvete’, je postavljen nasproti dvom Janeza Krstnika v evangeliju: ‘Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?’

Pomislimo, vse življenje je Janez pričakoval Mesija. Njegov način življenja, njegovo telo je oblikovano od tega pričakovanja. Tudi zaradi tega ga Jezus hvali s sledečimi besedami: med rojenimi od žená ni vstal večji od njega. Pa vendar se je tudi on moral spreobrniti k Jezusu. Kakor Janez smo tudi mi poklicani prepoznati obličje, ki ga je Bog izbral, da ga prevzame v ponižnem in usmiljenem Jezusu Kristusu.

Advent, ki je čas milosti, nam pravi, da ni dovolj verovati v Boga, potrebno je vsak dan očiščevati svojo vero. Gre za to, da se pripravimo na sprejem, ne neke osebnosti iz pravljice, ampak Boga, ki nas nagovarja, nas v to vključi in pred katerim smo postavljeni pred izbiro.

Bliže nam je Gospod, bolj smo v veselju. Dlje je od nas, bolj smo žalostni. To je eno od pravil za kristjane. Nekoč je neki filozof rekel nekaj bolj ali manj takole: ‘Jaz ne razumem, kako je mogoče dandanes verovati, saj tisti, ki pravijo, da verujejo, imajo pogrebni obraz. Nikakor ne pričujejo vstajenjskega veselja Jezusa Kristusa.’ Številni so kristjani s takšnim obrazom… Toda Kristus je vstal! Kristus te ima rad! Ti pa nimaš veselja! Mislimo malo na to in recimo: ‘Jaz pa imam veselje, ker je Gospod blizu mene, ker me Gospod ima rad, ker me je Gospod odrešil.’ 

Prvi pogoj za krščansko veselje je – postaviti v središče Jezusa. To ni odtujitev, saj je Jezus dejansko središče, je luč, ki da polni smisel življenju vsakega človeka, ki pride na ta svet. To je ista dinamika ljubezni, ki me vodi k temu, da grem iz samega sebe, ne da bi se izgubil, ampak, da bi se našel, medtem ko se podarjam, medtem ko iščem dobro drugega.

Janez Krstnik je prehodil dolgo pot, da je prišel do pričevanja za Jezusa. Pot veselja tudi ni samo sprehod. Potrebno je delati na tem, da je nekdo lahko vedno v veselju. Krstnik je zgled tistim v Cerkvi, ki smo poklicani oznanjati Kristusa drugim, saj to lahko storimo le tako, da ne pritegujemo ljudi k sebi, temveč jih usmerjamo k Jezusu.

To je namreč veselje, da usmerimo vse ljudi h Kristusu. Veselje mora biti značilnost naše vere. Tudi v temnih trenutkih je tisto notranje veselje, ki izvira iz vedenja, da je Gospod z menoj, da je Gospod z nami, da je Gospod vstal.  To je središče našega veselja.

Danes dobro razmislite: ‘Kako se jaz obnašam?’ Sem vesel človek, ki prenaša veselje, ker sem kristjan? Če nimam v sebi veselja svoje vere, ne bom mogel dati pričevanja in drugi bodo rekli: ‘Če pa je vera tako žalostna, je boljše ne imeti je.’

Veselje in upanje spadata skupaj. Veselje brez upanja je navadna zabava, je le prehodno veselje. Veselje daje moč upanju in upanje cveti v veselju. Tako gremo naprej. Ti dve krščanski vrlini pa nakazujeta tudi izhod iz nas samih. Kdor je vesel, se ne zapre vase. Upanje te vedno nekam vodi, je kakor sidro na obali neba, ki te vodi ven. Iti moramo ven iz sebe, z veseljem in upanjem.

Pravi kristjan je vesel. Krščansko veselje je kristjanovo dihanje. Kristjan, ki v srcu ni vesel, ni dober kristjan. Veselje je dihanje, je način kristjanovega izražanja. Ni neka stvar, ki se jo kupi, ali nekaj, kar se počne na silo, ne. Je sad Svetega Duha. Tisti, ki v srcu ustvari veselje, je Sveti Duh.

Vse to vidimo v polnosti uresničeno v Devici Mariji. Ona je v tišini pričakovala Besedo zveličanja Boga. Prisluhnila ji je, jo sprejela in spočela. V njej je Bog postal bližnji. Zato Cerkev imenuje Marijo ‘Začetek našega veselja’.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN