Sreda, 24. december 2025: Polnočnica

Sporočilo božične noči je pravzaprav vsako leto enako. Ne potrebuje neprestanega posodabljanja kakor naši računalniški programi. Vedno je sodobno in živo. Slišali smo: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« Ne bojmo se! Bog je z nami. Z nami je v čisto preprosti vsakdanjosti. V jaslih je preprosto znamenje – dete. Bog nam govori, da ve za naše skrbi in da ne potrebujemo izrednih dogodkov, da bi ga srečali. Vabi nas k veselju, ki ga razglaša nebeška vojska: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« O tej preprostosti nam želi spregovoriti tudi letošnja upodobitev jaslic. 

Že ob vstopu v cerkev ste lahko opazili, da je štalica letos drugačna. Je nad oltarjem, kjer je vsak dan daritev svete maše. Na tak način se rojeva med nas iz dneva v dan. Bog je med nami v evharistiji. Po njej prihaja k nam, ostaja z nami, ostaja v nas in hodi z nami.

Bog je kruh življenja, ki v božični noči stopa na zemljo. Ali bo to res za nas kruh življenja, je odvisno od naše odprtosti zanj.

Da bi Gospoda pod podobo kruha, ki prihaja k nam sprejeli  je potrebna preprostost in ponižnost. Ti dve drži, ki danes vsekakor ne zvenita sodobno, a sta za srečanje z novorojenim Bogom in bližnjim nujno potrebni.

Pastirji preprosto odkrijejo, da »dete nam je rojeno«, in razumejo, da se vsa ta slava, vse to veselje, vsa tista luč zedinijo v eni sami točki, v tistem znamenju, ki jim ga je nakazal angel: »Našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli«. To je od zmeraj znamenje, po katerem najdemo Jezusa. Ne le tedaj, ampak tudi danes. Če hočemo praznovati pravi Božič, se zazrimo v to znamenje: krhka preprostost malega novorojenca, nežnost njegovega ležanja, milina plenic, ki ga ovijajo. Tam je Bog.

S tem znamenjem nam evangelij razkriva protislovje: govori o cesarju, o upravitelju, o pomembnežih tistega časa, toda Bog se ne ponavzoči pri njih; ne pojavi se v plemiški dvorani kraljeve palače, ampak v uboštvu hleva; ne v blišču sijajnega videza, ampak v preprostosti življenja; ne v oblasti, ampak v majhnosti, ki preseneča. Če ga hočemo srečati, moramo tja, kjer je on. Treba se je skloniti, se ponižati, postati majhni. Otrok, ki se rodi, nas izziva; kliče nas k temu, da opustimo minljive utvare in se obrnemo k bistvenemu, da se odpovemo svojim nenasitnim zahtevam, da zapustimo večno nezadovoljstvo in žalost, ker nam bo vedno kaj manjkalo. Dobro nam bo delo, če pustimo te reči in v preprostosti Boga-otroka najdemo mir, veselje, smisel življenja.

Pustimo, da nas otrok iz jasli izzove, pustimo pa se izzvati tudi otrokom, ki danes niso položeni v zibko in jih ne božata materina in očetova ljubezen, ampak ležijo v umazanih »zasilnih jaslih«: v podzemnih zakloniščih, da bi se rešili pred bombardiranji, po pločnikih velemest, na dnu barke, prenatovorjene z migranti. Pustimo se izzvati otrokom, ki jim ne pustijo, da bi se rodili, otrokom, ki jokajo, ker ni nikogar, ki bi potešil njihovo lakoto, otrokom, ki v rokah ne držijo igračk, ampak orožje.

Skrivnost Božiča, ki je luč in slava, izziva in pretresa, ker je to skrivnost upanja in žalosti obenem. S seboj prinaša okus žalosti, ker ljubezen ni sprejeta, ker je življenje zavrženo. Jezus se je rodil zavrnjen od nekaterih in v brezbrižnosti še večih. Tudi danes lahko obstaja taka brezbrižnost, ko postane Božič praznik, kjer smo glavni mi, ne pa on.

Toda Božič ima predvsem okus po upanju, ker kljub naši temi Božja luč sije. Njegova nežna luč ne plaši. Bog, ki je zaljubljen v nas, nas privlači s svojo nežnostjo, ko se med nami rodi ubog in krhek, kot eden od nas. Rodi se v Betlehemu, kar pomeni »hiša kruha«. Videti je, da je s tem hotel reči, da se rojeva kot kruh za nas. Zaživi, da bi nam dal svoje življenje; prihaja na naš svet, da bi nam prinesel svojo ljubezen. Ne prihaja, da bi goltal in ukazoval, pač pa da bi hranil in služil. Tako obstaja neposredna vez med jaslicami in evharistijo, kjer bo Jezus razlomljeni kruh; to je neposredna vez ljubezni, ki se podarja in nas rešuje, ki daje luč našemu življenju, mir našim srcem.

To so v tisti noči razumeli pastirji. Tudi mi se to noč pustimo izzvati in poklicati Jezusu, pojdimo k njemu z zaupanjem, začenši s tem, v čemer se čutimo odrinjene na rob, začenši s svojimi omejenostmi, začenši s svojimi grehi. Pustimo, da se nas dotakne nežnost, ki rešuje. Vstopimo v resnični Božič s pastirji, prinesimo Jezusu to, kar smo, svoje obrobnosti, svoje nezaceljene rane, svoje grehe. Tako bomo v Jezusu okusili pravega duha Božiča: lepoto ljubljenosti od Boga. Z Marijo in Jožefom stojmo pred jaslimi, pred Jezusom, ki se rojeva kot kruh za moje življenje. Ko zremo njegovo ponižno in neskončno ljubezen, mu preprosto recimo: hvala, ker si storil vse to zame.

Želim vam miren in blagoslovljen Božič. Želim vam, da bi verjeli, da se nam Bog ves čas približuje in želi zaživeti med nami. Vzemimo za res besedo bližnjega in dano besedo. Prepričan sem, da smo žejni tudi Božje besede. Vzemimo jo za res. In ne nazadnje potrebujemo tudi Besedo, ki jo lahko prejmemo pod podobo kruha pri sveti maši. Ponovno ovrednotimo ta dar, da bi lahko pogumno in z veseljem hodili skozi življenje, da bo Beseda, ki se je danes ponovno naselila med nami, postala meso v naših življenjih, v naših dejanjih.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN