Ko edinost postane pot, ne naloga

Jezusova molitev »da bi bili vsi eno« ni ostala zapisana zgolj kot pobožna želja, temveč kot vprašanje, ki vedno znova nagovarja vest Cerkve. Ne kot ideal, ki bi bil rezerviran za prihodnost, temveč kot pot, po kateri smo poklicani hoditi že zdaj – sredi konkretnih odnosov, razlik in omejitev. Ekumenizem se začne prav tukaj: ne pri razreševanju vseh teoloških vprašanj, ampak pri odločitvi, da drugega kristjana ne vidim najprej skozi to, kar naju ločuje, temveč skozi Kristusa, ki naju že povezuje.

Ko govorimo o ekumenizmu, pogosto pomislimo na uradne dialoge, dokumente in srečanja cerkvenih predstavnikov. Vse to je pomembno in dragoceno. A v pastoralni resničnosti se ekumenizem dogaja veliko bolj tiho: v spoštljivem pogovoru, v skupni molitvi, v sodelovanju tam, kjer nas stiska ista skrb za človeka. V tem smislu je ekumenizem predvsem drža – drža poslušanja, potrpežljivosti in zaupanja, da Sveti Duh deluje tudi onkraj meja naše lastne cerkvene in verske izkušnje.

Razdeljenost kristjanov ni le teološki problem, ampak tudi pastoralna rana. Svet, ki hrepeni po pristnosti, hitro zazna razhajanja med tem, kar oznanjamo, in tem, kako živimo med seboj. Kadar kristjani govorimo o ljubezni, hkrati pa drug drugega gledamo s sumničavostjo ali brezbrižnostjo, naše pričevanje izgublja težo. Prav zato je pot k edinosti neločljivo povezana z verodostojnostjo Cerkve. Ne gre za poenotenje ali izbris razlik, temveč za učenje sobivanja v resnici in ljubezni.

Pastoralni sodelavci smo pogosto postavljeni v prostor srečevanja: v bolnišnicah, šolah, domovih za starejše, na področju karitativnega dela. Prav tam se pokaže, kako zelo so naše razlike drugotnega pomena v primerjavi s skupnim poslanstvom. Služiti človeku v stiski, spremljati družine, poslušati mlade – vse to so kraji, kjer se ekumenizem uresničuje skoraj sam od sebe, če mu le pustimo prostor. Tak ekumenizem ni hrupen, a je resničen.

Seveda pa ta pot ni preprosta. Zgodovina, različne teološke poudarke in tudi osebne izkušnje ni mogoče prezreti. A ekumenizem ne zahteva, da se odpovemo svoji identiteti. Ravno nasprotno: v iskrenem srečevanju z drugimi kristjani pogosto globlje odkrijemo, kaj pomeni biti zasidran v lastni veri. Izmenjava darov – molitve, duhovnosti, poudarkov – ne osiromaši, ampak obogati.

Morda je prav to najlepši sad ekumenizma: da se učimo gledati drugega kot dar in ne kot grožnjo. Da se učimo zaupati, da edinost ni nekaj, kar ustvarimo sami, ampak nekaj, v kar vstopamo. In da pastoralno delo, ki je odprto za to širino, postaja prostor, kjer se evangelij ne le razlaga, ampak živi.

pripravila: Neža Novak

foto: Canva