Se zgodi, da beseda vzgoja zveni utrujeno in morda naveličano. Kot nekaj, o čemer vsi vse vemo, pa se nam kljub temu vedno znova izmika. Govorimo o metodah, mejah, vrednotah, o tem, kaj mladim manjka in česa imajo preveč. Redkeje pa se ustavimo ob vprašanju, kaj vzgoja sploh je v svojem jedru – in še redkeje, kaj pomeni za Cerkev. Prav tu se zdi lik sv. Janeza Boska presenetljivo sodoben in prav nič zastarel. Ne kot muzejski svetnik z vzgojnimi načeli iz 19. stoletja, ampak kot človek, ki je vzgojo razumel kot srce pastoralnega poslanstva.
Don Bosko ni začel z idejami, ampak z ljudmi. Zlasti z mladimi, ki jih nihče ni čakal doma, nihče jih ni poslušal in nihče ni verjel vanje. Njegova genialnost ni bila v tem, da bi izumil popoln sistem, temveč v tem, da je znal biti z mladimi – potrpežljivo, vztrajno, pogosto tudi zelo konkretno. Vzgoja zanj ni bila priprava na življenje, ampak življenje samo. Prostor, kjer se vera ne razlaga, temveč diha.
Ko danes razmišljamo o katehetski pastorali, se pogosto ujamemo v napetost med vsebino, ki jo bomo podali in odnosom, ki ga bomo ob tem imeli. Koliko povedati, kako razložiti, kaj vse še vključiti v že tako natrpan program? Don Bosko bi nas verjetno najprej vprašal, ali poznamo imena mladih, ki sedijo pred nami. Ali vemo, česa se veselijo in česa se bojijo. Ali jim znamo pokazati, da je Bog že navzoč v njihovem vsakdanu, še preden jim o Njem karkoli povemo. Smo mi lik, ki v njihovo življenje v tistem trenutku prinaša Boga?
Njegov preventivni vzgojni sistem, ki temelji na razumu, veri in ljubezni, ni teoretična shema, ampak drža. Razum pomeni, da mladim priznavamo sposobnost razmišljanja, da jim razlagamo, ne ukazujemo. Vera ni dodatek, ampak obzorje, znotraj katerega življenje dobi smisel. Ljubezen pa ni sentimentalnost, temveč konkretna bližina – biti tam, ko je težko, in ostati tam, tudi ko ni rezultatov.
Kateheza, ki se napaja iz takšne vzgojne vizije, ne more biti zgolj prenos znanja. Postane prostor srečanja. Ne le srečanja med katehetom in mladimi, ampak srečanja z Bogom, ki prihaja skozi odnose, vprašanja, včasih tudi skozi dvome. Don Bosko ni vzgajal brez pravil, a nikoli ni začel pri njih. Začel je pri zaupanju. In prav to je danes morda največji izziv katehetske pastorale: kako graditi zaupanje v svetu, kjer so mladi pogosto že zgodaj razočarani nad institucijami, avtoritetami in tudi Cerkvijo.
Vzgoja kot pastoralno poslanstvo pomeni, da si upamo hoditi počasi. Da ne merimo uspeha po številu opravljenih srečanj ali zapomnjenih odgovorov, ampak po tem, ali je nekdo ob nas začutil, da je vreden, slišan in ljubljen. Don Bosko je verjel, da je v vsakem mladem človeku iskra dobrega. Naloga vzgojitelja – in kateheta – ni, da jo ustvari, ampak da jo varuje in hrani.
Morda prav zato njegov zgled ostaja izziv tudi v današnjem času. Ker nas vabi, da katehetsko pastoralo razumemo manj kot program in bolj kot odnos. Manj kot razlago vere in bolj kot spremljanje v veri. In predvsem kot tiho, vztrajno prepričanje, da Bog že deluje v srcih mladih – mi pa smo povabljeni, da smo pri tem sodelavci, ne nadzorniki.
