Skupaj iščimo, kam nas vodi Duh

Pred dnevi smo v tem premisleku ugotovili, da Cerkev niso “oni”, ampak smo “mi”, zato se moramo in se je popolnoma smiselno vprašati še nekaj nekoliko bolj zahtevnega: kako to skupnost dejansko živeti? Ne le kot slogan, temveč kot prakso in realnost naših občestev.

Beseda, ki se v zadnjih letih pogosto pojavlja, tudi vsled sinode, je razločevanje. To razločevanje pač ni “nova cerkvena moda”, temveč je globoko evangeljska drža. Jezus ni gradil skupnosti na slepi poslušnosti, temveč na odnosu, poslušanju in postopnem dozorevanju učencev. Pogosto jim je zastavljal nova vprašanja, ki so jih silila k premisleku, osebni odpovedi in dejanjem, akciji – če se nam morda ta beseda zdi bližja.

Razločevanje ni demokracija, temveč je poslušanje Duha

Ko govorimo o skupnem razločevanju, hitro zdrsnemo v dve skrajnosti. Prva je strah, da gre za parlamentarno razpravljanje o resnici. Druga pa je prepričanje, da to pomeni, da bo obveljalo mnenje večine.

Vendar pa razločevanje v Duhu ni ne eno ne drugo. Ne gre za tekmovanje argumentov, temveč za skupno poslušanje – Božje besede, izkušenj ljudi, znamenj časa. Gre za proces, v katerem se učimo prepoznavati, kam nas vodi Sveti Duh.

To od nas zahteva nekaj, česar danes ne primanjkuje le v družbi, ampak tudi v Cerkvi in naših občestvih: notranjo zrelost. Zrel človek zna povedati svoje mnenje, a ga ne absolutizira. Zna poslušati, ne da bi si takoj pripravljal odgovor. Zna sprejeti odločitev, tudi če to ni bila njegova (prva) izbira.

Odgovornost ni privilegij ampak je dar in tudi breme

Če laiki v pastoralnem življenju nismo le pomočniki, temveč smo soodgovorni za življenje Cerkve, potem to pomeni, da nosimo tudi breme odločitev. Odgovornost pomeni, da ne stojimo ob strani in zgolj komentiramo. Pomeni, da vstopimo v proces, da si vzamemo čas, da razmišljamo širše kot le iz lastne perspektive.

Včasih nam je lažje reči: »O tem naj odločijo drugi.« A Cerkev prihodnosti bo rasla tam, kjer bodo verniki pripravljeni prevzeti del teže odgovornosti – ne zaradi moči, ampak zaradi ljubezni do občestva.

Odgovornost pomeni tudi, da znamo sprejeti meje. Da razumemo razliko med službo, ki je po naravi posvečenja dana duhovnikom, in karizmo, ki je dana laikom. A spoštovanje razlik ne pomeni pasivnosti. Pomeni sodelovanje v različnosti in iskanje skupnih poti.

Kultura poslušanja

Skupno razločevanje se ne zgodi samo od sebe. Zahteva kulturo poslušanja, kjer se ljudje ne bojijo spregovoriti, kjer se drugačno mnenje ne kaznuje s ponižanjem, kjer vprašanje ni razumljeno kot napad.

Koliko dragocenih pobud je v Cerkvi že utihnilo, ker ni bilo prostora za razločevanje, pogovor, pretresanje, odlog kakšnega nenujnega sklepa? Koliko laikov se je umaknilo, ker so dobili občutek, da je njihova vloga omejena na izvajanje, ne pa na soustvarjanje?

Če želimo sinodalno Cerkev, moramo graditi varne prostore dialoga – v župnijah, v pastoralnih svetih, v škofijskih strukturah, v družinah. Tam, kjer se vera prepleta z življenjem.

Pogum govoriti in pogum sprejeti

Skupno razločevanje pomeni tudi dvojni pogum: pogum spregovoriti in pogum sprejeti skupno odločitev. Včasih to pomeni, da bomo razočarani. Drugič, da bomo presenečeni. Vedno pa pomeni, da nismo sami.

Cerkev ni podjetje in ni nevladna organizacija. Je občestvo poklicanih. Zato njena moč ne raste iz popolnosti struktur, ampak iz kakovosti odnosov. Iz pripravljenosti, da hodimo skupaj – tudi takrat, ko se ne strinjamo v vsem.

Cerkev, ki zori

Morda je prav skupno razločevanje eden izmed znakov, da Cerkev zori. Da se uči biti manj obrambna in bolj poslušajoča. Manj zaprta v vnaprej pripravljene odgovore in bolj odprta za vprašanja, ki jih prinaša čas.

Odgovornost laikov ni grožnja hierarhiji. Je dar celotnemu občestvu. Tako kot je odgovornost in služba pastirjev dar laikom.

In ko se te odgovornosti srečajo v medsebojnem spoštovanju, se začne dogajati nekaj, kar presega organizacijske modele: rojeva se občestvo, ki ni zgrajeno na moči, ampak na zaupanju.

Vse bolj prihajamo do spoznanj, da ni ključno vprašanje “Kdo ima zadnjo besedo?” ampak vprašanje “Ali smo pripravljeni skupaj iskati, kaj nam govori Duh?”

pripravila: Neža Novak

foto: Canva