Skrivnost in paradoks svetosti

Kot deček, star približno deset let, sem naredil napako, ko sem uporabil izraz, ki sem ga pobral na igrišču — in ga izrekel v bližini svojega očeta. »Holy cow!« sem vzkliknil iz nekega razloga. Na moje presenečenje me je takoj opomnil: »Krave niso ‘svete’,« je rekel, »in te besede ne boš uporabljal na tak način.«

Če danes pogledam nazaj, je bilo to še toliko bolj presenetljivo, ker smo v naši majhni protestantski skupnosti, v kateri sem odraščal, o svetosti govorili zelo redko. Kadar smo že, je bila svetost razumljena predvsem kot moralna dobrota. A nekaj v očetovem kratkem opominu je ostalo v meni — prav zato, ker je nakazovalo na skrivnost in paradoks svetosti.

O svetosti bi lahko napisali cele knjižnice knjig. In res so jih napisali — tudi v zadnjih letih. Moje skromno opažanje pa je, da je svetost hkrati izredno preprosta in neskončno skrivnostna. V tem odseva nekaj bistvenega o samem Bogu, ki je obenem popolna preprostost in brezmejna skrivnost. Oboje presega naše popolno razumevanje. Kot je dejal sveti Avguštin: »Če bi ga razumel, to ne bi bil Bog.«

Ali lahko torej svetost v polnosti razumemo? Ne. Vsaj ne popolnoma, kot pravi tudi Katekizem Katoliške cerkve:

»Božja svetost je nedostopno središče njegove večne skrivnosti.«

Kar se nam razodeva v stvarstvu in zgodovini, Sveto pismo imenuje »slava«, sijaj njegove veličine. Bog je človeka ustvaril po svoji podobi in podobnosti ter ga »ovenčal s slavo in častjo«, toda človek je z grehom izgubil delež pri Božji slavi. Od takrat naprej Bog razodeva svojo svetost s tem, da razkriva svoje ime in človeka ponovno obnavlja po podobi Stvarnika.

In vendar smo k svetosti poklicani vsi. Ta klic ni zgolj predlog ali obrobna opomba evangelija. Zanimivo pa je, da se v Prvi Mojzesovi knjigi svetost omenja samo enkrat — in to še pred padcem človeka, v pripovedi o stvarjenju:

»Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil.«

Scott Hahn v knjigi Holy Is His Name pojasnjuje, da je bil sedmi dan svet zato, ker je bil na poseben način »naseljen« z Božjo navzočnostjo. To pa je tesno povezano z zavezo, saj hebrejska beseda za sedem pomeni tudi prisego. Svete prisege so namreč srce zaveznega odnosa med Bogom in človekom.

V naslednjih knjigah Stare zaveze je svetost tesno povezana z zvestobo zavezi. Kot poudarjajo nekateri sodobni protestantski teologi, Sveto pismo svetost najprej razume kot »drugačnost«. Biti svet pomeni pripadati Bogu, živeti na način, ki odseva njegovo podobo.

Močan primer tega najdemo v 11. poglavju Tretje Mojzesove knjige, kjer Bog pravi:

»Bodite sveti, kajti jaz sem svet.«

Izraelci naj bi bili drugačni od poganskih narodov okoli sebe — ne zaradi občutka večvrednosti, ampak zato, ker so pripadali Bogu.

Malikovanje

Toda človeška narava je takšna, da Stara zaveza vedno znova pripoveduje o padcih v malikovanje in nezvestobo. Ljudstvo pozablja na Boga, se obrača k malikom in izgublja smer.

Prerok Jona v trebuhu velike ribe zapiše:

»Tisti, ki častijo nične malike, zapuščajo svojo zvestobo.«

Kdor zapusti Boga, izgubi notranje središče. Medtem ko svetost vodi v celovitost, malikovanje vodi v razkrojenost in kaos. Papež Frančišek je v okrožnici Lumen fidei zapisal, da malikovanje človeka vodi od enega gospodarja k drugemu, po labirintu poti brez cilja.

Edina pot iz tega labirinta je življenje v Kristusu.

Po krstu, ki je vstop v novo zavezo, postanemo deležni svetosti Božjega Sina Jezusa Kristusa. A svetost ni zgolj »biti dober človek«. Biti svet pomeni pripadati Bogu in samo Bogu. Pomeni biti popolnoma usmerjen k skrivnosti njegove svetosti.

Kristus nas je odrešil s svojo smrtjo in vstajenjem, zato smo poklicani, da Boga slavimo s svojim življenjem in telesom — tukaj in zdaj, sredi časa in prostora.

Nedavno sem se med bizantinsko liturgijo ponovno spomnil očetovega opozorila glede besede »svet«. Ob koncu bogoslužja, po prejemu evharistije, smo peli:

»Ohrani nas v svoji svetosti,
da bomo vse dni živeli po tvoji resnici.«

Ohrani nas v svoji svetosti. Ne samo zato, da bi bili »dobri«, ampak zato, ker je samo Bog resnično dober — in ker mu pripadamo. In prav v tem je paradoks: ko pripadamo njemu, postajamo resnično sveti.

vir: Simply Catholic

foto: Canva

obj. in prir.: NN