Papež med mašo: Evharistična milost nas spreminja, da bi postali prinašalci upanja

Med homilijo je povabil, naj se z iskreno ljubeznijo vrnemo k evharističnemu Jezusu, po maši pa po madridskih ulicah vodil procesijo z Najsvetejšim. Kot je dejal, »ne gre le za to, da ven odnesemo monštranco, temveč za to, da sami sebe odnesemo ven iz egoizma, brezbrižnosti, udobne in zasebne vere ter tako odgovorimo na Gospodovo povabilo k spreobrnjenju, sprejmemo njegovo navzočnost, ki nas spreminja in nas dela za graditelje novega sveta«.

Homilija papeža Leona XIV.

Sveta maša na praznik Corpus Domini
Madrid, Plaza de Cibeles, 7. junij 2026

Vaše eminence, vaše ekscelence, dragi duhovniki, redovnice in redovniki, bratje in sestre,
s srcem, polnim veselja vodim to obhajanje na praznik Corpus Domini na začetku tega potovanja v Španijo.

Zbrali smo se ob evharistiji, daru žive Kristusove prisotnost med nami. On, ki nam je želel darovati svoje življenje, da bi nas povedel v občestvo z Očetom in nas naredil za njegove otroke, je tukaj kot živi kruh, ki je prišel iz nebes, da bi nas nasitil z življenjem samega Boga, z ljubeznijo, ki je močnejša od smrti.

Ta spomin na Gospoda, ki je navzoč v evharističnem kruhu, je središče vaše vere in zgodovine vašega ljudstva. Tukaj v Madridu, a tudi v mnogih krajih po Španiji, paznik Corpus Domini ni le eden od mnogih praznikov liturgičnega leta, ampak je vrnitev h koreninam vere, da bi obnovili ljubezen in zvestobo Bogu. Slovesne procesije na ta dan so stoletja oblikovale pobožnost, umetnost, glasbo, arhitekturo in življenje španskega ljudstva in tudi danes izražajo in kažejo duhovno izkušnjo te dežele skozi lepoto in elegantnost cvetličnih preprog, uličnih oltarjev, skrbi za monštrance, pesmi in oblačil. Ne gre za zunanjo predstavo, za preživelo folkloro ali navadno estetsko okrasje: gre za vero v prisotnost Vstalega Gospoda, ki je živi in še vedno hodi med nami, ki postane kruh za našo lakoto po življenju in obiskuje kotičke našega srca in naše zgodovine, tudi tiste najtemnejše.

Če se torej Kristus pri evharističnem obhajanju daruje kot hrana, nam procesija govori o tem, da ne ostaja zaprt v svetišču, ampak, nasprotno, gre nam naproti. Jezus hodi po poteh, prečka trge, obiskuje naše soseske, prebiva v krajih našega vsakdanjega življenja kot bližnji Bog, ki hodi s svojim ljudstvom, kot Gospod zgodovine, tolažba za slabotne, luč za družine, upanje za najšibkejše, mir za trpeče. Kristus, ki hodi po ulicah v monštranci, je isti Kristus, ki se poistoveti z revnimi, bolnimi, osamljenimi in odvrženimi. Ni naključje, da tukaj v Španiji Cerkev že vrsto let povezuje slovesnost Corpus Domini z dnem karitativnosti.

Ne gre le za to, da ven odnesemo monštranco, temveč za to, da sami sebe odnesemo ven iz egoizma, brezbrižnosti, udobne in zasebne vere ter tako odgovorimo na njegovo povabilo k spreobrnjenju, k spremembi pogleda, sprejmemo njegovo navzočnost, ki nas spreminja in nas dela za graditelje novega sveta.

Zato zgodovinskega spomina na procesije Rešnjega telesa in krvi ni mogoče ujeti v nostalgične spomine. Ta spomin postane namreč vabilo za današnji čas, za naše osebno življenje, naše odnose, družbo, gradnjo prihodnosti. V tem smislu je treba razumeti povabilo, naj se “spominjamo”, kot smo slišali v prvem berilu: »Spominjaj se vse poti, po kateri te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi« (5 Mz 8,2); spominjaj se, kako te je nahranil z mano, ko si bil lačen. Gre za “spominjanje”, da ne bi pozabil, kdo je Gospod, da ne bi padel v skušnjavo ter se zanašal na druge idole in se hranil s kruhom, ki ne nasiti.

Tukaj je torej sporočilo za Španijo danes in jutri: vernost, ki stoletja oživlja dušo te dežele, naj ne bo muzej o preteklosti, ki bi ga bilo vredno obiskati, ampak šola vere, iz katere je treba zajemati tudi danes. Šola, ki nas uči klečati pred Bogom in pred bližnjim, kajti nihče ne more poklekniti pred Gospodom in hkrati prezirati brata; šola, ki nas uči zastonjske ljubezni, ki je dar, da bi krožila med nami in pretrgala verige vsakega egoizma; šola, v kateri se učimo, da je Bog resnična navzočnost in da smo tudi mi poklicani biti navzoči v situacijah in družbenih izzivih, ne da bi bežali, ampak bi si v prvi osebi prizadevali graditi skupno dobro.

Bratje in sestre, tukaj želim spomniti na svetega Manuela Gonzáleza, španskega škofa zapuščenih tabernakljev. Njegovo življenje nam govori, da se evharistije ne more častiti le ob pomembnih slovesnostih ali občasnih priložnostih, temveč tudi v tihi zvestobi nekoga, ki spremlja Gospoda takrat, ko se zdi pozabljen, ter v ponižnem in nevsiljivem prijateljstvu, ki se goji iz dneva v dan. Rad pa bi tudi spomnil na poetične vrstice svetega Janeza od Križa: »Dobro poznam tisti izvir, ki teče in žubori, četudi je noč temna« (Pesem duše, ki se veseli, ker po veri pozna Boga). V samostanskem zaporu v Toledu, kjer je bil zaprt v izredno težkih razmerah, tik pred praznikom Corpus Domini leta 1578, v temi tistega zapora spozna skrito Gospodovo navzočnost, iz katere izvira luč, ki ne pozna zatona, in izvira življenje, ki se nikoli ne izčrpa. Evharistični Jezus je »ta večni skriti izvir«: izvir, ki teče in odžeja, a ne slepi, ne vsiljuje se z zunanjo silo, ne pojavlja se na spektakularen način.

Vrnimo se k Njemu z iskreno ljubeznijo. Odprimo se za srečanje z Njim, pustimo mu, da On namoči suhoto naših src, da bomo nato lahko odšli na ulice življenja in zgodovine ter med ljudi ponesli ta tok sveže vode, tok ljubezni, miru, pravičnosti in veselja. Ponovno pijmo iz tega evharističnega izvira, ki nas ne zapira v zasebno pobožnost, ampak nas pošilja namakat brate, družine, revne, trpeče, tiste, ki so izgubili upanje. Evharistična milost nas spreminja, a nas prav tako postavlja za protagoniste te spremembe zgodovine in znamenje upanja za tiste, ki jih srečujemo.

Naj vas Gospod, navzoč v evharistiji, spremeni v kruh, ki se razlomi, daruje in daje, da bo tekla polnost življenja za vas, vaše družine in vašo državo.

vir: Vatican News

foto: Vatican Media

obj.: NN