Zvesta drug drugemu v sreči in nesreči

V zakon pridemo s svojimi upanji. Zanje zastavimo vse svoje življenje.

A preizkušnjam in razočaranjem se v zakonu ni mogoče izogniti. Včasih pridemo celo do točke, ko ni videti nobenega izhoda več. Takrat bi najraje odšli stran, kot emavška učenca. Nič jima ni šlo skupaj: »Mi pa smo upali, da je on tisti… ,« razočarano rečeta učenca, ko zapuščata Jeruzalem (Lk 24,21).

A tudi »če se mi izneverimo, on ostane zvest« (2 Tim 2,13). Kot učencema, se tudi nama pridruži in nama odpira oči, da bi razumela Božji pogled na celotno dogajanje. V situacijah, ko po človeško ne vidiva več izhoda in smo na tem, da bi pobegnili proč, nas opogumlja Božja beseda: »Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati« (1 Kor 10,13).

Jezus želi, da moč za zvestobo najdeva v Njegovi zvestobi do naju. Če sva v preizkušnji, ga prosiva, naj nama pokaže ta izhod. Drug drugemu lahko ostajava zvesta prav zato, ker Bog ostaja zvest nama.

Luka M.

Foto: Aaron Burden, Unsplash