3. velikonočna nedelja 2020

Dvakrat nam danes govori apostol Peter. Vsa živa je v njem resnica o Jezusu Kristusu, ki jo je doživljal v vsej otipljivosti, presenetljivosti in pretresljivosti.

Peter nastopa kot pastir in voditelj občestva Cerkve. Oznanja resnico in z njo že prva navodila, za življenje iz vere in po njej.

To dvoje pa je tudi vsebina duhovnega poklica kot odgovora na Božje vabilo:  priti do jasne in trdne vere kot v živo doživetega Jezusa, in šele potem oznanjvenaje, ne kot umetnost, ampak iz prepričanja. Šele v tem je njegova vzvišenost in izrednost.

Zakaj se potem razmeroma malo mladih odloča za duhovni poklic? Bog pač vabi obilno in kliče dovolj glasno.

Pa poglejmo najprej ovire za rast poklicev:

1. Družba, ki ima za cilj čim višji standard z vsemi ponudbami, da bi si življenje lahko čim bolj privoščili; to gotov zamori duha podarjanja in sposobnost za napore, ne more se razviti smisel za velikodušnost in žrtev;
2. Zgrešeno pojmovanje človeške avtonomije, češ, da naj človek sam uravnava vse svoje dejavnosti, ne glede na Boga;
3. Pa tudi iz tega zraslo pojmovanje odnosa do stvari, ki postanejo človekova absolutna last, odtod toliko sebičnosti in izkoriščanaj ljudi;
4. Prištejmo še površno versko izobrazbo, ki je zelo hitro sprejemljiva za vsakršno duhovno ponudbo in še bolj za versko brezbrižnost;
5. Dodajmo pa nazadnje še prizadevanje nekaterih, da bi Cerkev in njeno delo v javnosti razvrednotili.

Poglejmo še ovire za svobodno osebno odločitev:

1. Najprej nenavadno pojmovanje svobode, češ, da je svoboda v tem, da lahko človek dela kar hoče, v resnici pa gre tukaj za to, da se uveljavlja življenje brez morale.
2. Nerazvita sposobnost za razumno odločanje, kajti v ospredje se postavlja ravnanje po čustvenem razpoloženju in občutju, ne pa po premišljeni odločitvi.
3. Strah pred odgovornostjo.
4. Nekaj malega doda še način izobraževanja, ki je usmerjeno bolj v ekonomijo, v gospodarske in politične poklice.

Te stvari so v zraku, počasi so se razvile iz majhnih nezvestob Bogu in zdaj sooblikujejo način mišljenja ljudi. Mi pa pravimo čisto enostavno: Časi so taki!

In kje je izhod iz tega?

Ljulke ni mogoče iztrebiti pred koncem časov. Krepiti je potrebno protiuteži vsem negativnim vplivom in trendom, še posebej tistim, ki so že prešli v nezavedno mišljenje ljudi.

Spodbuda in podpora zdravemu družinskemu življenju, kjer je poleg zveste ljubezni prav vzgoja otrok deležna posebne pozornosti. Tu ne gre posebej za vzgojo duhovnega poklica, ampak za splošno vzgojo k odgovornosti, urejeni delavnosti, prizadevnosti in posebej k molitvenemu življenju. To je potrpežjivo delo za duhovnika, za zrele starše za ŽPs in mladisnke skupine.

Doseči pravo vrednotenje duhovnega poklica. Tu je seveda prva pobuda na strani duhovnikov, da svoj poklic žive res duhovno, s predanostjo, z veseljem in v skromnosti. Precej močna opora v tem je, da med mladimi raste tudi čut za duhovne in socialne vrednote, za solidarnost in veselje. Poseben problem pri nas so študentje, ki ne dajejo zgleda svojim mlajšim kolegom, saj so daleč proč od potrebe po duhovnosti, prijateljstvu in osebnem dostojanstvu, od idealov. Človek ima vtis, da so povsod, samo doma jih ni. Manjka jim idealov. Kar strah me je tega. Ni čudno, da v Postojni ni duhovnih poklicev in to že toliko let.

Pot iz Jeruzalema v Emavs je čudovita. Čisto mali skupini, dvema, Jezus razlaga dogodke v luči večnosti, odkriva resnične vrednote, pomen naporov in trpljenja. Ob tem se vzbuja gorečnost v njunih srcih, da nazadnje začutita vrednost skupnosti, ki sta jo prej zapustila, zdaj pa se vanjo vračata s svojim pričevanjem.

Gospod pomagaj našim mladim, posebno študentom, razumeti, da brez skupnosti v domačem kraju ni mogoče pričevanje, če pa ni pričevanja, tudi ne bo duhovnih poklicev. Naj nam vse to razmišljanje pomaga poglobiti naše spoštovanje in ljubezen do Boga, da bo njegova beseda mogla v nas čim bolj oživeti. Če se bo to zgodilo, potem bodo tudi duhovni poklici in to tudi v naši župniji.