Blog Skozi vihar | Čas, ki stoji, Polona Rodič

Letošnji marčevski dnevi so v meni prebujali polno novih idej, načrtov; v očeh se mi je iskrilo navdušenje ob novih priložnostih in stavim, da bi večina ljudi, s katerimi sem bila priča prebujanju pomladi, moj obraz v tistih dneh opisala z »žareč«, »razigran«, »upajoč«. Danes ti marčevski dnevi, oddaljeni miljo za miljo, odsevajo v meni le še kot obrisi, kot spomini na filmu. Aprilska jutra, prevešajoča se v maj, me zbujajo ob ranih urah, žarki se poigravajo na obrazu, posteklenelem od rutinskega urnika ter migajočega zaslona, obrazu, ki več ne izžareva drugega kot utrujenost, naveličanost in obžalovanje izgubljenih dni.