Kateheza: Molitev odpira vrata upanju

Papež Frančišek je med splošno avdienco, ki je potekala v knjižnici apostolske palače, še vedno brez navzočnosti vernikov, govoril o skrivnosti stvarjenja ter tako nadaljeval nov sklop katehez o molitvi. Dejal je, da že to preprosto dejstvo, da obstajamo, odpre človekovo srce za molitev. V stvarstvu se nahaja Božji podpis. Moški in ženske, ki molijo, verjamejo, da je ljubezen močnejša od smrti. Molitev namreč odpira vrata upanju.

Današnja, tretja kateheza o molitvi je imela naslov Skrivnost stvarjenja. Papež Frančišek je za izhodišče razmišljanja vzel psalmistove besede iz Psalma 8:

Ko gledam nebo, delo tvojih prstov,

luno in zvezde, ki si jih utrdil:

Kaj je človek, da se ga spominjaš,

sin človekov, da ga obiskuješ?

Gospod, naš Gospod,

kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!

(Ps 8,4-5.10)

Lepota in dobrota stvarstva

Kot je dejal sveti oče, »življenje, že to preprosto dejstvo, da obstajamo, odpre človekovo srce za molitev«. Prva stran Svetega pisma je podobna veliki hvalnici. Pripovedi o stvarjenju dajejo ritem odpevi, kjer se stalno poudarja dobrota in lepota vsake stvari, ki obstaja. »Bog s svojo besedo kliče v življenje in vsaka stvar začne bivati. Z besedo loči luč in temo, izmenja dan in noč, menja letne čase, odpre paleto barv z raznovrstnimi rastlinami in živalmi. V tem razlitem gozdu, ki naglo premaga kaos, se kot zadnji pojavi človek. In ta dogodek povzroči čezmerno veselje, ki še poveča zadovoljstvo in radost: ‘Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro’ (1 Mz 1,31).« Bilo je dobro, a tudi lepo. Vidi se lepota vsega stvarstva.

Lepota stvarjenja zaneti molitev

Lepota in skrivnost stvarjenja po papeževih besedah ustvarita v človekovem srcu prvi vzgib, ki zaneti molitev (glej KKC 2566). Tako pravi Psalm 8: »Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?« »Molivec motri skrivnost življenja okoli sebe, vidi zvezdnato nebo, ki je nad njim – in ki nam ga astrofizika danes prikazuje v vsej njegovi neizmernosti –, ter se sprašuje, kakšen načrt ljubezni mora biti v tem tako mogočnem delu! In v tej neskončni prostranosti, kaj je človek? ‘Skoraj nič,’ pravi neki drugi Psalm (glej 89,48): bitje, ki se rodi, bitje, ki umre, zelo krhka stvaritev. Pa vendar, v vsem vesolju je človeško bitje edina stvaritev, ki se zaveda ogromnega izlitja lepote,« je izpostavil sveti oče in pripomnil, da je človek majhno bitje, ki se rodi in umre, danes je in jutri ga ni. A je edino bitje, ki se zaveda. »Mi se zavedamo te lepote.«

Človekova molitev je tesno povezana s čustvom čudenja. Veličina človeka je neskončno majhna, če jo primerjamo z razsežnostjo vesolja. Njegove največje osvojitve se zdijo bolj mala stvar. »Vendar pa človek ni nič. V molitvi se močno poudarja čustvo usmiljenja. Nič ne obstaja slučajno: skrivnost vesolja je v dobrohotnem pogledu, ki ga nekdo sreča v naših očeh. Psalm zatrjuje, da smo ustvarjeni kot malo nižji od Boga, s slavo in častjo smo ovenčani (glej Ps 8,6). Odnos z Bogom je veličina človeka: njegovo ustoličenje. Po naravi smo skoraj nič, majhni – danes smo, jutri več ne, a po poklicanosti, po klicu smo otroci velikega Kralja!«

To je izkušnja, ki so jo doživeli mnogi med nami. Če pripetljaj življenja z vsemi svojimi bridkostmi včasih grozi, da bo zadušil v nas dar molitve, je dovolj motriti zvezdnatno nebo, sončni zahod, cvetlico …, da se ponovno prižge iskra zahvale, je zatrdil sveti oče in dodal, da je ta izkušnja morda osnova prve strani Svetega pisma.

Molitev je prva oblika upanja

Frančišek je v nadaljevanju pojasnil, da ko je nastala velika svetopisemska pripoved o stvarjenju, Izraelovo ljudstvo ni hodilo skozi srečne dni. Sovražna sila je zavzela deželo, mnogi so bili odpeljani in so se nahajali kot sužnji v Mezopotamiji. Ni bilo več domovine, ne templja, ne družbenega in ne verskega življenja, ničesar.

Pa vendar ravno ob veliki pripovedi o stvarjenju lahko nekdo ponovno najde razloge za zahvaljevanje, hvaljenje Boga za življenje. »Molitev je prva sila upanja,« je poudaril papež. »Ti moliš in upanje raste. Rekel bi, da molitev odpira vrata upanju. Upanje obstaja, a s svojo molitvijo ji odprem vrata. Kajti ljudje molitve varujejo temeljne resnice; to so tiste, ki jih ponavljajo predvsem sebi in zatem vsem drugim, da je namreč to življenju kljub njegovim naporom in njegovim preizkušnjam, kljub njegovim težkim dnem, polno milosti, ob kateri se lahko čudimo. In kot takšnega ga je treba vedno braniti in varovati.«

Molitev razsvetli duši, srce in obraz

»Moški in ženske, ki molijo, vedo, da je upanje močnejše od obupanosti. Verjamejo, da je ljubezen silnejša od smrti in da bo nekega dne zagotovo zmagala, četudi v časih in na načine, ki jih ne poznamo. Moški in ženske molitve nosijo na obrazu utrinke luči: ker jih tudi v najtemnejših dneh sonce ne neha osvetljevati. Molitev te razsvetli, razsvetli tvojo dušo, razsvetli ti srce in razsvetli ti obraz. Tudi v najbolj mračnih časih, tudi v času največje bolečine.«

Smo prinašalci veselja

»Vsi smo prinašalci veselja,« je zatrdil papež in vprašal, ali smo na to kdaj pomislili: »Da si ti prinašalec veselja. Ali pa si raje prinašalec slabih novic, ki žalostijo? Vsi smo zmožni prinašati veselje. To življenje je dar, ki nam ga je dal Bog. In prekratko je, da bi ga preživeli v žalosti in grenkobi. Slavimo Boga, zadovoljni preprosto za to, da obstajamo. Glejmo vesolje, glejmo lepoto in tudi glejmo svoje križe ter recimo: ‘Ampak ti obstajaš, ti si nas ustvaril takšne, zase.’ In čutiti tisti nemir srca, ki me vodi v zahvaljevanje in slavljenje Boga. Smo otroci velikega Kralja, Stvarnika, sposobni prebrati njegov podpis v celotnem stvarstvu. V tem stvarstvu, ki ga danes ne varujemo. A v tem stvarstvu je Božji podpis, ki ga je naredil iz ljubezni. Gospod naj nam dá, da bomo to vedno globlje razumeli, in naj nas vodi, da bomo rekli ‘hvala’. In ta ‘hvala’ je lepa molitev,« je sklenil katehezo sveti oče.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.