Nedeljski Božji besedi ob rob: Viničje in žlahtna trta

27. nedelja med letom

Bog je ustvaril čudovit vinograd, ki predstavlja rajski vrt. Vanj je položil človeka, da bi užival Njegovo ljubezen in rojeval sad lepote. Zasadil ga je kakor tisti, ki je zaljubljen v človeka, veliko bolj kot je starš sploh lahko zaljubljen v svojega otroka. V tem vinogradu naj bi tako prebivala skupaj – človek in Bog.

S prvim grehom se je ta rodovitni grič, na katerem je bila zasejana žlahtna trta, spremenil v puščavo in viničje. Nič več ni ta trta rodila sadu, saj ni imela življenjskega soka. Odnos z Vinogradnikom je bil namreč pretrgan.

Da bi po trti človeka ponovno lahko stekel življenjski sok, Oče pošlje preroke. Viničarji ene pretepejo, druge ubijejo, spet druge kamnajo. Na koncu pošlje Sina, rekoč: “Mojega sina bodo spoštovali.” A viničarji še vedno ločujejo dar od Darovalca in zato vse svoje življenje spremenijo v neskončno tekmo brez počitka, kjer celo Sin predstavlja nevarnost. Ubijejo ga.

Kakor nekoč, tako danes. Človek, ki se zavestno ne odzove Božjemu klicu, ko ob vsakem času vabi v ta Odnos ljubezni, o čemer smo brali pred 14 dnevi, ali se temu klicu celo upre – evangelij prejšnje nedelje – ostane sam in zato nujno ogrožen pred vsem in vsakim. Tak človek ubija; enkrat z besedo, drugič s pogledom, tretjič z dejanjem, enkrat človeka, drugič Boga.

To je takrat, ko človek nasede laži, da je sam gospodar vsega, tudi Božjega vinograda.

In takrat, ko si človek domišlja, da poseduje celo Boga in njegovo Besedo ter zato postane aroganten, nedostopen in izključujoč.

Sin pa pride prav zato, da bi miselnost izključevanja spremenil v odnose vključevanja in tako svoj vinograd ponovno spremenil v občestvo ljubečih, toplih in odrešenih ljudi, ki bodo rojevali sadove lepih odnosov.

Evangelij že tri nedelje jasno kaže, kako so to lahko samo tisti ljudje, ki so se že doživeli izgubljene in najdene, nevredne in poiskane, zavržene in dragocene. Ti, ki so izkusili obrnjeno logiko Boga, ti lahko rojevajo sad in širijo njegovo Kraljestvo ljubezni, ker delajo iz Odnosa. Vsak, ki pa dela iz samega sebe, ostaja prazno viničje, ki samo pije sok s tem, ko mora reklamirati samega sebe in ubijati vsakega, ki utegne ogroziti njegov položaj.

Zato Gospod tudi danes na neki način jemlje Božje kraljestvo – življenje, od tam, kjer so ostale samo še strukture in Bog “nalepka” ter ga daje tam, kjer bi po običajih najmanj pričakovali.

Res, marsikaj je drugače v Božji logiki, zato se tudi danes na veliko področjih javnega in skupnega duhovnega življenja tiho, počasi, a zanesljivo ponavlja zgodba: “Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen.”

Gospod je to naredil in čudovito je v njegovih očeh. Naj bo tudi v naših.

Besedilo: Anja Kastelic (blog Bom vrgla mreže)

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.