Torek, 15. september: Žalostna Mati Božja

Zakaj častiti in praznovati prav žalostno podobo božje matere Marije? V čem je smisel? Da bi častili njeno žalost gotovo ni smiselno. Da bi njeno žalostno podobo uporabili, da bi po njej častili sina na križu, tudi ni pošteno. Kaj naj torej častimo danes? Pod križem so stali: Jezusova mati Marija, sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena ter učenec Janez. Drugi učenci so se razbežali. Ko pomislimo na ta dogodek in na dejstvo, da je pod križem Jezusa večina zapustila, mi je smisel današnjega praznovanja že bližji. Marija je morala v neznosnem trpljenju vzdržati. Pod težo trpljenja in bolečine ni klonila. Ni niti zbežala, niti obupala. Očitno je stala pod križem pri polni zavesti, pogumna in pokončna. Lahko bi rekli, da je tam močna žena, ki ne skriva žalosti in bolečine, vendar ne obupuje in ne tarna, se ne pretvarja in ne beži. Preprosto je tam, nemočna in hkrati izredno močna. Ne more pomagati Sinu, a lahko mu stoji ob strani. Ko danes obhajamo praznik Žalostne matere božje, se pravzaprav zahvaljujemo Bogu za čudovit zgled pokončne žene. Ustavimo se ob njeni veličini!

Vprašajmo se, kaj pa je bila največja žalost in bolečina Marije pod križem? Gledati umirajočega sina je bilo eno, vendar veliko globlje v ozadju je moralo boleti nekaj drugega. Videla je, kako je ljudstvo v blato poteptalo svojega Odrešenika, Boga samega. Pribilo je na križ tistega, ki ni le govoril o ljubezni, ampak je bil ljubezen sama, na sramotno znamenje je pribilo resnico, smrt je priklicalo na tistega, ki je bil edino upanje pravega, polnega, človeka vrednega življenja.

Kako grozno je bilo gledati Mariji vse to, vendar ni obupala. Skušajmo se vživeti, kako jo je moralo boleti, da je vsa pot ljubezni, ki jo je Jezus prehodil s svojimi bližnjimi pohojena v blato. Noben pogled, noben dotik, nobeno ozdravljenje ni štelo nič. Vse spodbude k ljubezni so na enkrat postale le boleč spomin. Ljubezen ni ljubljena, je kričal Asiški ubožec. V Mariji je vse kričalo: Ljubezen ne le, da ni ljubljena, celo križana je, prezirana in poteptana. Kako je to mogoče? Kako je mogoče do konca izničiti vsa prizadevanja, da bi Bog pokazal človeku, kako ga ljubi. Noro. A še bolj nora je bila Marijina vztrajnost. Verovala je, da sovraštvo ne more imeti zadnje besede. Vem, si je govorila, ljubezen živi, ljubezni ni mogoče uničiti. Vse prizadevanje njenega Sina ni in ne more biti zastonj!

Ervin Mozetič