Sobota, 2. julij: Ali morejo žalovati svatje, dokler je ženin pri njih?

Božja beseda nam zastavlja vprašanje: Zakaj se postimo?

Če spremljamo posvetne medije, vedno večkrat omenjajo post kot odrekanje hrani. Vendar je namen tega posta očistiti telo, shujšati, preizkusiti sebe, ozdraveti, preventivno delovati, … morda celo neke vrste  duhovna rast, a pravega namena posta ne zasledimo. Tako so se postili tudi Janezovi učenci, farizeji in drugi: zaradi predpisa in tradicije in ne iz pravega razloga.

Jezus namreč pravi, da je pravi čas za post takrat, ko bo ženin vzet od ljudi, ko ženina med seboj več ne bodo imeli. Ko je Ženin, Bog, med ljudmi, takrat je razlog za praznovanje. Ko ljudje Boga izženemo, izgubimo, pozabimo, takrat je razlog za post. Post je iskanje Boga. Post je trdo delo, da Boga spet najdemo.

Zavihajmo torej rokave. Čaka nas trdo delo.

Naj nam postni čas odpre oči in srce za to globoko resnico in lepoto našega dostojanstva. Naše življenje ni zgolj jesti, ampak obhajati poročno gostijo z Bogom, živeti iz Ljubezni, ki je Bog sam, naš ženin. On je danes prisoten v malih – lačnih, žejnih, tujcih, golih, bolnih, jetnikih, v vseh situacijah posta, ki bodo v zgodovini sveta do konca. V teh nas vabi, da mu damo svojo ljubezen. To je hrana za naš post.

H kakšnem postu me torej vabi: deliti kruh z lačnim, ponuditi streho brezdomcu, obleči golega, sprostiti verige, zlomiti vsak jarem. On je postal zadnji med nami..

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.