Sreda, 17. junij 2026: Naj ne ve levica, kaj dela desnica

Naj ne ve levica, kaj dela desnica

Dajanje miloščine se lahko zdi preprosta stvar, a biti moramo pozorni, da ji ne bi odvzeli pomembne vsebine. Izraz miloščina namreč prihaja iz grščine in pomeni usmiljenje. Miloščina bi torej morala s sabo prinašati vse bogastvo usmiljenja. In kakor ima usmiljenje tisoč poti, tisoč načinov, tako se tudi miloščina izrazi na mnoge načine, da bi olajšala trpljenje tistim, ki so v stiski.

Dolžnost dajanja miloščine je stara kot Sveto pismo. Darovanje in miloščina sta bili dve dolžnosti, ki ju je vernik moral opravljati. V Stari zavezi imamo pomembne strani, kjer Bog zahteva posebno pozornost do ubogih, kot so ljudje brez premoženja, tujci, sirote in vdove. Bog želi, da njegovo ljudstvo vidi te brate in sestre. V središču je slavljenje Boga z daritvami in dajanjem miloščine.

Skupaj z dolžnostjo, da se jih moramo spominjati, je dano tudi dragoceno napotilo. ‘Velikodušno mu dajaj in tvoje srce naj ne bo nevoljno, ko mu daješ’, je zapisano v 5. Mojzesovi knjigi (5 Mz 15,10). To pomeni, da dejavna ljubezen zahteva predvsem držo notranjega veselja. Nuditi usmiljenje ne more biti neko breme ali pa dolgočasje, ki se ga je treba hitro znebiti.

Jezus nam je glede tega pustil nenadomestljiv nauk. Predvsem nas prosi, naj miloščine ne dajemo zato, da bi nas drugi hvalili in občudovali zaradi  naše velikodušnosti. Delati je treba tako, da tvoja desnica ne bo vedela, kaj dela tvoja levica. Ni videz tisti, ki šteje, ampak sposobnost, da se zaustavimo in tistemu, ki prosi za pomoč, pogledamo v obraz. Vsak naj se vpraša, ali se zmore zaustaviti in pogledati v obraz, pogledati v oči človeku, ki prosi pomoči. Miloščine torej ne smemo enačiti s kovancem, ki smo ga na hitro dali, ne da bi pri tem pogledali osebo, se ustavili in z njo govorili, da bi razumeli, kaj zares potrebuje. Obenem moramo ločevati med revnimi in različnimi oblikami beraštva, ki resničnim revežem ne delajo nobene usluge. Skratka, miloščina je dejanje ljubezni, namenjena tistim, ki jih srečamo; je dejanje iskrene pozornosti do tistega, ki se nam približa in prosi za našo pomoč, opravljeno na skrivnem, kjer samo Bog vidi in razume vrednost opravljenega dejanja. Dajanje miloščine mora biti tudi žrtev. Starše spodbujam, naj svoje otroke vzgajajo za dajanje miloščine in naj bodo velikodušni z dajanjem tistega, kar imajo.

Naredimo za svoje Pavlove besede: ‘Vsem sem vam dal zgled, kako moramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: ‘Večja sreča je dajati kakor prejemati” (Apd 20,35).«

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: NN