Petek, 23. september: Kaj pa vi pravite, kdo sem?

V današnjem evangeljskem odlomku  se ponovi vprašanje, ki se pojavlja skozi ves  evangelij: Kdo je Jezus? Tokrat pa je Jezus sam, ki ga zastavi učencem. Preden je dvanajstere naravnost vprašal, je Jezus hotel od njih slišati, kaj mislijo o njem ljudje, saj ve, da so učenci zelo občutljivi glede Učiteljeve priljubljenosti. Zato je vprašal: ‘Kaj pravijo ljudje, kdo sem?’ Na dan pride, da imajo ljudje Jezusa za velikega preroka. Toda dejansko njega ne zanimajo raziskave in govorice ljudi, Jezusa to ne zanima. On tudi ne sprejema, da učenci odgovorijo na njegova vprašanja z vnaprej pripravljenimi odgovori tako, da navajajo znane osebnosti iz Svetega pisma, saj je vera, ki je skrčena na obrazce, kratkovidna vera.

Gospod hoče, da njegovi tako včerajšnji kot današnji učenci vzpostavijo z Njim oseben odnos in ga s tem sprejmejo v središče svojega življenja. Zato jih spodbode, da se z vso resnico postavijo pred same sebe, rekoč: ‘Kaj pa vi pravite, kdo sem?’  Jezus danes postavlja to tako neposredno in pristno vprašanje vsakemu od nas: ‘Kdo sem jaz zate?’ Vsakdo je poklican odgovoriti v svojem srcu ter se pusti osvetliti z lučjo, ki nam jo da Oče, da bi spoznali njegovega Sina Jezusa. Tudi nam se lahko zgodi, kakor se je Petru, da z navdušenjem zatrdimo: ‘Ti si Kristus.’ Toda, ko nam Jezus jasno pove, kar je rekel učencem, da se bo njegovo poslanstvo izpolnilo, ne na široki cesti uspeha, temveč na strmi poti trpečega, ponižanega, zavrženega in križanega Služabnika, se lahko tudi nam zgodi, kakor se je Petru, da protestiramo ter se upremo, saj je to v nasprotju z našimi pričakovanji, posvetnimi pričakovanji.

Izpoved vere v Jezusa Kristusa se ne sme ustaviti samo pri besedah, ampak da bo pristna zahteva konkretne izbire in dejanja, torej življenje, v katero je vtisnjena ljubezen, velika ljubezen, sveta ljubezen do bližnjega. Jezus nam pravi, da je potrebno za hojo za Njim, torej da smo njegovi učenci, odpovedati se samemu sebi, torej zahtevam lastnega sebičnega ponosa in sprejeti lasten križ. Potem da vsem temeljno pravilo in kakšno je to pravilo: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil«. Pogosto v življenju zaradi različnih vzrokov zgrešimo pot in iščemo srečo samo v stvareh ali v osebah, ki jih obravnavamo kot stvari. Toda srečo najdemo samo takrat, ko nas ljubezen, tista prava, sreča, nas preseneti in nas spremeni. Ljubezen lahko spremeni vse in ljubezen lahko spremeni tudi nas! Vsakega od nas! To dokazujejo pričevanja svetnikov.

Devica Marija, ki je svojo vero živela v zvesti hoji za svojim Sinom Jezusom, naj pomaga tudi nam hoditi po njegovi poti, da velikodušno preživimo Zanj in za brate svoje življenje.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: www.freepik.com

Obj.: L. M.