Sreda, 28. september: Lisice imajo brloge….

Jezus v današnjem evangeliju opozarja na zgrešene drže. Ko se nekdo oglasi, da bi hodil za njim, mu pravi: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Hoditi za njim, pomeni odpovedovati se vsemu, kar nam je domače, kar vodi v lagodje. Je potovanje v neznano, zaradi zvestobe edinemu Dobremu – tj. Bogu.

»Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Kako grozljiva je navezanost na tradicijo in dom, lahko vidimo v drži farizejev in pismoukov, ki Jezusa nazadnje obsodijo na smrt. Zakaj? Ker preprosto ruši njihove predstave, kako bi moralo biti. Vera postane sužnost več, če zavije s poti pravega odnosa do Boga in sočloveka.

»Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« Oziranje nazaj jemlje polet za naprej. Zato Jezus radikalno trga korenine svojega doma: prav na križu reče: Žena glej tvoj sin. Kako težko se mu je posloviti od matere, a če jo hoče narediti za mater nas vseh, se ji mora odreči. Če hočemo ljubiti, se moramo vedno znova odpovedovati!

Jezusova radikalnost v trganju vezi z domom ima samo en cilj, ki ga apostol Pavel zapiše takole:  »Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje«. Biti Jezusov učenec pomeni ustvarjati nov dom, dom, ki je daleč nad našim domom, iz katerega smo izšli. To je dom Božjega kraljestva, ki presega vse meje. Naj nam Bog sam pomaga, da bomo šli za njim scela, v njem odkrivali svobodo in da nam ta svoboda hkrati ne bo pretveza za mesenost.

Jezusov učenec mora pozabiti na lagodje in komodnost. Če Učitelj ni imel, kamor naj bi glavo naslonil, pomeni, da tudi njegov učenec, če mu bo zvest, ne bo mogel počivati. Neprestan nemir v prizadevanju za rast božjega kraljestva v sebi in med drugimi je njegovo vzglavje. Jezusov učenec ne more nikoli reči, sedaj lahko mirno počivam, vse sem naredil. Vedno mora dodati: Gospod, ti povej, kaj moram še storiti.

Jezusov učenec se mora posloviti tudi od svojih spominov in starih sanj. Preteklost mora pustiti za seboj, korenine so sicer pomembne za rast, a niso več cilj. Tradicija, ki nas veže, da bi se vračali na grobove svojih mrtvih, je za Jezusovega učenca le izhodišče, nikoli več cilj. Naj se ne vrača vanjo, ampak naj jo z novim življenjem v polnosti presega in ustvarja novo življenje.

Jezusov učenec po odločitvi za Jezusa ne sanja več o svojem domu. Njegov dom je v Nebesih, njegova družina je novo božje kraljestvo, ki ga mora ustvarjati. Ne sanja več o tem, kako so ga učili starši, kako lepo je bilo, ko je bil še otrok. Nobeni spomini ne morejo biti opravičilo, da bi se izmuznil Jezusovim zahtevam in naročilu. Jezusov učence gre vedno naprej.

Trda je ta beseda, so rekli učenci, ko je Jezus rekel, da jim bo dal sebe v hrano. Tudi mi danes lahko rečemo: Trda je ta beseda, ko zahtevaš od nas, da se odpovemo sebi in vzamemo nase svoj križ. Kdo si ne želi pravice, počitka, prijetnih spominov, varnega zavetja starega doma? A Gospod želi, da gremo za njim in rečemo: Ti si naša edina moč in naša edina opora! Naj bomo zares Tvoji učenci!

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.