Advent – pričetek novega cerkvenega leta

Z adventnim časom v Katoliški cerkvi začenjamo novo cerkveno leto in neposredno pripravo na božič. Gospodovo rojstvo in prazniki, ki mu sledijo (sv. trije kralji ali obisk treh modrih, Jezusov krst ter Gospodovo darovanje v templju ali svečnica), so priložnost za poglobitev vere. Veselje ob Novorojenem pomeni veselje ob novem življenju in lahko simbolično nagovarja tudi k radosti nad lastnim življenjem.

Simbolika rojstva in novega začetka je vtkana v potek celotnega cerkvenega leta. Dogodki ne pomenijo le spominjanja preteklih Božjih del v zgodovini odrešenja (o čemer poroča Sveto pismo) in poti skozi galerijo svetnikov, ampak tudi aktualizacijo Božjih sporočil za sedanji trenutek. Na večja praznovanja se kristjani pripravljamo v posebnih »pripravljalnih« časih (z adventnim časom na božič, s postom na veliko noč). K zunanjim in materialnim pripravam na cerkvene praznike sodi tudi duhovna priprava v osebni molitvi in duhovni poglobitvi, kar lahko vključuje prejem zakramenta sprave, razne odpovedi, post, dobra dela ali miloščino.

Latinska beseda adventus pomeni prihod. Poznamo dva Gospodova prihoda. Gospod je prvikrat na svet prišel kot človek, rojen iz Device Marije, njegov drugi prihod pa pričakujemo na sodni dan. Kristjani verujemo v Gospodovo nevidno prihajanje v srca ljudi po delovanju Svetega Duha oziroma v skrivnostno Božjo navzočnost v srcu vsakega človeka, kar lahko razumemo in dojemamo samo v moči vere.

Adventni čas ima dvojen značaj: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva, 25. decembra, hkrati pa je to čas, ko nas spominjanje usmerja k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov. »Po nas je« bi si lahko rekli po začetnih vrsticah današnjega evangelija o koncu sveta, če jim ne bi sledile spodbudne besede: »Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.« S tem povabilom začenjamo novo cerkveno leto in nov čas – adventni čas, ne s strahom, ampak z upanjem.

V tem času nas bo spremljalo preprosto znamenje: adventni venec, ki ni nič drugega kot preprost obroč iz zimzelenih vej in štirih sveč vijolične barve, ki jih bomo prižigali postopoma drugo za drugo dokler naposled ne pridemo do božiča. Pa vendar nam ima tudi ta preprostost adventnega venca veliko povedati.

Venec oz. obroč nima ne začetka ne konca. Težko razumemo, da je kaj brez začetka in konca. Vse se enkrat začne in enkrat konča. Celo človek, ki je ustvarjen po Božji podobi, se rodi, živi in nato umre. Če bi si še tako želeli, da bi kaj trajalo večno – npr. občutek sreče, prva ljubezen, mladostna leta, zakonska in družinska sreča, medsebojno razumevanje, pozitivno stanje na bančnem računu – se tu ne da nič spremeniti. Brez začetka in konca je samo Bog in posledično večnost. Adventni venec nas tako opominja, da smo vsak dan bližje koncu zemeljskega, a nas tega ni strah, saj ob koncu pričakujemo ponovno srečanje s Kristusom v večnosti.

Venec je iz zimzelenih vejic, ki so znamenje življenja. To zelenje je najlepše, če je naravno, brez raznih barvnih dodatkov … Človek si želi biti vedno poln življenja in energije, pri najboljših močeh … Ko se v laseh pokaže malo sivine, ki napoveduje zrela leta, bi jo kaj radi prekrili s kakšno barvo, da bi delovali bolj mladostni. Vendar se minevanja življenja ne da ustaviti. Zelenje na adventnem vencu nas vabi, da bi si prizadevali za vrednote, ki ostanejo za vedno, ne samo od danes do jutri, od pomladi do jeseni, od rojstva do smrti …

Štiri sveče na vencu naj bi kljub neizmerni pestrosti barvnega spektra bile vijolične barve. V mavrici je vijolična barva zadnja med sedmimi barvami. Deluje resnobno, je barva pričakovanja, spokornosti in upanja. Poleg adventnega in postnega časa jo v bogoslužju uporabljamo še za pogrebe. Vijolične sveče nas vabijo, da bi adventni čas, ki je čas pričakovanja Jezusovega drugega prihoda in čas priprave na praznovanje Jezusovega rojstva, vzeli zares in naredili kaj zase, za odnose z bližnjimi in z Bogom.

Liturgični adventni venec ima več simboličnih pomenov in razlag:

Okrogla oblika pomeni popolnost in večnost. Zimzelene veje govorijo o življenju, o Jezusu Kristusu, ki prihaja med nas. Simbolika vijolične barve predstavlja upanje, da bo tema premagana. Štiri sveče, ki so lahko samo v vijolični ali beli barvi, imajo posebno simboliko:

• predstavljajo štiri mejnike (stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in konec sveta);
• predstavljajo štiri strani neba: sever, jug, vzhod in zahod, kar govori o univerzalnosti Kristusovega učlovečenja za ves svet in vse ljudi;
• predstavljajo štiri letne čase, kar pomeni, da je bilo Kristusovo rojstvo pomembno ne samo za tisti zgodovinski čas, v katerem je živel na Zemlji, ampak je pomembno za vse čase in vsako dobo;
• predstavljajo človekovo življenje; (ob rojstvu) prižgana sveča je vsak trenutek manjša, kar govori o tem, da smo vedno bliže sklepu življenja in nas spominja na tuzemsko minljivost.

Sveče prižigamo tako, da na prvo adventno nedeljo prižgemo prvo, na drugo adventno nedeljo poleg prve prižgemo tudi drugo – in tako naprej do četrte adventne nedelje, kar pomeni, da je v času, ko se bližamo rojstvu Jezusa Kristusa, v prostoru vedno več svetlobe. V duhovnem smislu to pomeni, čim bliže smo Bogu, tem več je svetlobe tudi v naših življenjih.

Adventni venci naj bi bili narejeni brez dodatnega okrasja in to z namenom, da pride do izraza opisana simbolika.

Nekateri razlagalci štiri sveče in štiri adventne nedelje povezujejo tudi s štirimi obdobji zgodovine odrešenja: 1. od stvarjenja do Abrahama, 2. od Abrahama do judovskih kraljev, 3. od judovskih kraljev do babilonske sužnosti, 4. od babilonske sužnosti do Kristusovega rojstva.

Plamen prižgane sveče daje svetlobo in toploto, preganja temo in mraz. Več sveč bo prižganih – več bo svetlobe. Takšno stopnjevanje nas pripravlja na to, da bomo v času koledarskega leta, ko je noč najdaljša, praznovali rojstvo Jezusa, ki je prišel na svet kot Luč sveta, da bi pregnal temo greha in dokončne smrti iz naših življenj. Vsak plamenček nas tako spominja na Boga, ki prihaja med nas vedno – ne samo ob božiču – na različne načine: ko smo zbrani pri molitvi v njegovem imenu (tudi pri maši), po prebiranju Svetega pisma, po dobrih delih, po prejemanju zakramentov, po daru odpuščanja pri dobro opravljeni spovedi …

Takšno je sporočilo oz. govorica preprostega adventnega venca. Vse drugo okrasje, ki mu je dodano, je odveč in ustreza zgolj naši želji, da bi se venček nekako skladal z množico lučk in okrasja »veselega decembra«. Bolj ga bomo krasili s čim drugim, bolj bomo zakrili njegovo sporočilo. Če pa se bomo ustavljali ob njegovi prvotni podobi, bo kot prerok, ki nas vsak dan adventa vabi k spremenjenemu načinu življenja, in to ne z grožnjo, ampak s spodbudo: »Vzravnaj se in dvigni glavo, kajti tvoje odrešenje se približuje.«

Zapisal: Peter Stele

Foto: Pears2295/Getty images

Obj.: HŠ