Izgubljena ovca – izgubljena malenkost

Pomislite na težave, v katere se spuščate, da bi našli nekaj, kar ste izgubili. Iskanje je temeljitejše, ko je tisto, kar smo izgubili, zelo dragoceno. Jezus nam daje dva primera ljudi, ki iščejo tisto, kar jim je dragoceno. In slišimo o veselju, ki pride, ko to najdejo. S temi primeri nam skuša približati način kako nas Bog išče, in njegovo veselje, ko se naše prijateljstvo z njim obnovi. Njegovo iskanje nas ga je stalo več kot samo iskanje – stalo ga je življenja.

To ni nauk, ki bi se ga učili na poslovnih šolah. Sliši se nenavadno, da zapustiš dobro vzgojene in porabiš svojo energijo za skrajno možnost, da rešiš en odstotek prestopnikov. Vendar so te besede skozi stoletja navdihnile dobre kristjane, da so zapolnili vrzeli v družbenih sistemih in dosegli tiste, ki so zašli v osamo in obup. Zdrava pamet nam narekuje, da se razdajamo za tiste, ki nagradijo naš trud. Jezus je deloval v drugi smeri: zdravi ne potrebujejo zdravnika.

Pomislimo kaj pravzaprav dobri pastir naredi, ko ob preštevanju ugotovi, da mu ena ovca manjka. Najbrž kot skrben pastir, ki ima rad ovce, začuti bolečino. Potem se najbrž vpraša: Kako je to mogoče, saj je bi ves čas buden, kako to, da se je to zgodilo? Zaradi vseh ostalih in seveda zaradi izgubljene, mora najti odgovor na to vprašanje. Odpravi se na težko pot: trnje, zveri, vročina. Vse kar doživlja ovca, doživlja tudi pastir. Končno jo najde v neprehodni globeli, kamor je zašla.

Ko jo vesel najde, je ne graja. Stisne jo k sebi, dvigne iz globeli in vesel odnese domov. Ovca ve, da je naredila neumnost. Odslej bo vedela, kaj dela. Tudi pastir ve nekaj več o ovcah in čredi. Tudi tam, kjer se zdi varno, grozi past. Skrben pastir prav zaradi izredne zavzetosti za eno ovco zna dobro poskrbeti za ostalih devet in devetdeset. Kaj pa mi?

Pomislimo še enkrat na splošno družbeno klimo, ki jo sami soustvarjamo. Ves čas preračunavamo, kaj se izplača in kaj ne.  Nobeno plačilo ni dovolj dobro, če se nismo prej ustavili pri malenkosti, ki se ji pravi vrednost dela in človekovo dostojanstvo. To sta dve majhni ovčki v odnosu do vsega našega življenja. Ampak brez teh dveh bo ogroženo vse ostalo.

Kaj pa tista malenkost v naših odnosih? Jezus gre v trnje za eno ovco. Mi pa se v velikem loku izognemo temu, da bi se pogovorili o vsaki mali stvari, ki je zapletla naš odnos. In vendar je odnos bodisi prijateljski bodisi zakonski sestavljen iz mnogih malenkosti. Če nismo tvegali stopiti v trnje zaradi ‘ene ovce’ tudi črede ne bomo iskali, saj je nismo več sposobni ne iskati ne najti!

Ta uboga ovca, ena od stotih, nam mora spraševati vest. Ne le ona, Jezus nam jo ves čas sprašuje s svojim odnosom do ‘nepomembnih’ malenkosti. Življenje je lepo prav zaradi majhnih stvari. Če se ne ustavljamo ob ‘izgubljenih’, tudi tistih, ki jih imamo, ne poznamo! Svet postaja velika praznina! Nič ni dovolj dobro, nič ni vredno. In prav takšen svet smo že ustvarili, v takšnem živimo. Tudi v Cerkvi ne opazimo majhnih napak, zato tudi drobnih lepot ne vidimo. Velik pa ostaja le prazen blišč. Niti te ‘malenkosti’ še nismo opazili! In vendar bomo morali enkrat spet začeti prav na začetku, na poti po trnju in kamenju, da najdemo izgubljene malenkosti, ki delajo svet lep.

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Pears2295/Getty images

Obj.: HŠ