Pastirska maša

Jaslice so  živ evangelij.  Prinašajo evangelij tja, kjer se živi.  In tam, kjer živimo, nas spominjajo na nekaj bistvenega, da Bog ni ostal neviden v nebesih, ampak je prišel na zemljo, je postal človek, otrok. Delati jaslice, pomeni obhajati Božjo bližino. Bog ni oddaljeni gospod ali hladen sodnik, ampak Bog je ponižna Ljubezen, ki se je spustila vse do nas. Zato je lepo stati pred jaslicami in tam izročati Gospodu življenje, govoriti mu o ljudeh, o stanju, ki ga nosimo v srcu, napraviti z Njim obračun leta, ki se izteka, podeliti z Njim pričakovanja in zaskrbljenosti.

Lahko si predstavljamo misli in občutja, ki sta jih imela Marija in Jožef, medtem ko se je Dete rojevalo v revščini, torej veselje in tudi tesnobo. Tako lahko povabimo Sveto družino v naš dom, tja, kjer je veselje in so zaskrbljenosti, kjer se vsak dan zbudimo, jemo in smo blizu svojim najdražjim. Jaslice, ki jih naredimo doma, kjer si delimo hrano in naklonjenost, nas spominjajo, da je Jezus hrana, kruh življenja. On je, ki hrani našo ljubezen. On je, ki daje našim družinam moč, da gredo naprej in si odpuščajo.

Jaslice pa nam ponujajo še en nauk življenja. V današnjem ritmu, včasih divjem, so povabilo k zrenju. Spomnijo nas, kako pomembno se je ustaviti. Kajti samo, ko se znamo zbrati, lahko sprejmemo to, kar v življenju nekaj velja. Samo če pred domom pustimo trušč sveta, se lahko odpremo poslušanju Boga, ki govori v tišini.

Iz jaslic lahko tudi izluščimo nauk o smislu življenja. Gledamo namreč vsakodnevne prizore. In prav je tako, saj nas jaslice spominjajo na to, da Jezus prihaja v naše konkretno življenje. V življenju nismo več sami. On prebiva z nami. Ne spreminja čudežno stvari, a če ga sprejmemo, se lahko vsaka stvar spremeni. Želim vam torej, da je današnji dan priložnost za povabilo Jezusa v vaše življenje. Kajti, če on začne prebivati v našem življenju, se življenje prerodi. In če se življenje prerodi, potem je zares božič.

Na božič so v Davidovem mestu tisti, ki sprejmejo Jezusa, prav pastirji.

Betlehemski pastirji nam pravijo, kako naj gremo Gospodu naproti. Oni ponoči bedijo. Ostajajo čuječi, čakajo budni v temi; in Bog jih ‘obsije’. To velja tudi za nas. Naše življenje je lahko pričakovanje.

Gospod želi, da ga pričakujemo. Pastirji se namreč zganejo: ‘hitro so odšli’, pravi besedilo. Ne stojijo na mestu kot tisti, ki mislijo, da so prišli na cilj in ne potrebujejo ničesar, ampak se odpravijo, pustijo čredo nezavarovano, tvegajo za Boga. In po tem, ko so videli Boga, kljub temu, da niso bili izkušeni govorci, gredo in ga oznanjajo, tako da so se ‘vsi, ki so slišali, začudili temu, kar so jim povedali.

Pričakovati, biti buden, iti, tvegati, pripovedovati o lepoti: to so dejanja ljubezni. Ta dan smo tudi mi poklicani, da odgovorimo, da mu tudi mi rečemo: ‘Ljubim te’.

Božič bo torej tedaj, ko ti bom lahko rekel: ‘Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim’.

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Pears2295/Getty images

Obj.: HŠ