8. kateheza za zakonce: Brati svoje življenje in o njem pripovedovati

V tej katehezi papež Frančišek, kako se moramo naučiti branja svoje življenjske zgodbe in jo znati pripovedovati.

Svetopisemski odlomek: 5 Mz 8,2

Spominjaj se vseh poti, po katerih te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi, da bi te ponižal in preizkusil in tako spoznal, kaj je v tvojem srcu, ali boš izpolnjeval njegove zapovedi ali ne.

Kateheza: Elementi razločevanja. Knjiga o lastnem življenju

Dragi bratje in sestre, dober dan!

V katehezah teh tednov vztrajamo pri predpostavkah za dobro razločevanje. V življenju moramo vedno sprejemati odločitve. In da bi odločitve sprejeli, moramo prehoditi neko pot, pot razločevanja. Vsaka pomembna dejavnost ima svoja »navodila«, ki jih je treba poznati, da bi dosegla potrebne učinke. Danes se bomo osredotočili na še eno nepogrešljivo sestavino za razločevanje: lastno življenjsko zgodbo. Poznati svojo življenjsko zgodbo, je nepogrešljivi sestavni del razločevanja.

Naše življenje je najdragocenejša »knjiga«, ki nam je bila izročena; knjiga, ki je mnogi žal ne berejo, ali pa jo začnejo brati zelo pozno, preden umrejo. A ravno v tej knjigi najdemo tisto, kar brezkoristno iščemo na drugih poteh. Sveti Avguštin, veliki iskalec resnice, je to spoznal ravno ob branju svojega življenja, ko je v njem opazil tihe in diskretne, a odločne korake Gospodove navzočnosti. Ob koncu te poti bo začudeno zapisal: »Bil si v meni, in jaz sem bil zunaj, in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z menoj si bil, jaz ne s teboj« (Izpovedi X, 27.38). Od tod tudi njegovo povabilo, naj negujemo notranje življenje, da bi našli, kar iščemo: »Ponovno stopi vase. V notranjem človeku prebiva resnica« (O pravi veri, XXXIX, 72). To povabilo bi rad namenil vsem vam in tudi sebi: »Ponovno stopi vase. Beri svoje življenje. Beri svojo notranjost, kakšna je bila tvoja pot. Z vedrino. Vstopi vase.

Velikokrat smo tudi mi imeli izkušnjo Avguština, ko smo se znašli ujeti v mislih, ki nas oddaljujejo od nas samih, stereotipnih sporočil, ki nam škodujejo. Na primer: »Sem ničvreden« – in si na tleh, »Vse mi gre narobe« – in si na tleh, »Nikoli ne bom dosegel nič dobrega« – in si na tleh. Te pesimistične misli te pobijejo. Brati lastno zgodbo prav tako pomeni prepoznati prisotnost teh »strupenih« elementov, zatem pa razširiti zaplet svoje pripovedi, se naučiti opaziti tudi druge stvari, jo narediti bogatejšo, bolj spoštljivo do kompleksnosti in tudi razumeti diskretne načine, na katere Bog deluje v našem življenju. Poznal sem nekega človeka, za katerega so ljudje govorili, da si zasluži Nobelovo nagrado za negativnost. Vse je bilo slabo, vse. Bil je zagrenjen človek, ki pa je imel veliko dobrih lastnosti. Potem je srečal neko drugo osebo, ki mu je pomagala in vsakokrat, ko se je začel pritoževati, mu je rekla: »Sedaj pa povej še nekaj dobrega o sebi.« In on: »Ja, saj imam tudi to dobro lastnost.« In počasi mu je to pomagalo, da je začel na pravi način brati svoje življenje, tako slabe kot dobre stvari. Brati svoje življenje – tako vidimo, kaj je slabo, in tudi kaj je dobrega, kar Bog seje v nas.

Videli smo, da ima razločevanje narativni pristop: ne zadržuje se pri nadrobnem dejanju, ampak ga umesti v kontekst: Od kod prihaja ta misel? Od kod prihaja to, kar sedaj čutim? Kam me pelje to, kar sedaj mislim? Kdaj sem jo že srečal? Je to nekaj novega ali sem jo že imel? Zakaj je bolj vztrajna kot druge? Kaj mi s tem želi povedati življenje?

Pripoved o dogodkih našega življenja nam tudi omogoča, da dojamemo pomembne odtenke in podrobnosti, ki se lahko pokažejo kot dragocena pomoč, ki nam je do tedaj bila skrita. Na primer, neko branje, neka usluga, neko srečanje, ki se na prvi pogled zdijo nepomembne stvari, sčasoma prinesejo notranji mir, posredujejo veselje do življenja in predlagajo nadaljnja dobra dela. Ustaviti se in to prepoznati je za razločevanje nepogrešljivo in pomembno, saj predstavlja nabiranje dragocenih in skritih biserov, ki jih je Gospod raztrosil po naši zemlji.

Dobro je skrito, tiho, zahteva počasno in nenehno izkopavanje. Kajti Božji slog je diskreten, se ne vsiljuje; je kot zrak, ki ga dihamo, ne vidimo ga, a nam omogoča življenje, in se ga zavemo šele, ko nam ga zmanjka.

Navaditi se na ponovno branje lastnega življenja, vzgoji naš pogled, ga izostri in nam omogoči, da opazimo majhne čudeže, ki nam jih dobri Gospod dela vsak dan. Ko smo pozorni, opazimo druge možne smeri, ki krepijo naš notranji okus, mir in ustvarjalnost. Predvsem pa postajamo bolj svobodni od strupenih stereotipov. Modro je bilo rečeno, da je človek, ki ne pozna svoje preteklosti, obsojen, da jo bo ponovil. Kar je zanimivo. Če ne poznamo prehojene poti, preteklosti, ponavljamo eno in isto, krožimo. Oseba, ki hodi v krogu, ne hodi naprej po poti. Ponavlja stvari.

Lahko se vprašamo: Ali sem kdaj komu pripovedoval o svojem življenju? To je tudi lepa izkušnja zaročencev, ki si pripovedujeta vsak o svojem življenju. Gre za eno najlepših in najglobljih oblik komunikacije – pripovedovati o svojem življenju. Omogoča nam, da odkrijemo stvari, ki so bile do tistega trenutka skrite, majhne in preproste, a ravno iz malih stvari zrastejo velike, kot pravi evangelij (prim. Lk 16,10).

Življenja svetnikov prav tako predstavljajo dragoceno pomoč pri prepoznavanju Božjega sloga v lastnem življenju: pomagajo nam, da spoznamo njegov način delovanja. Nekatera ravnanja svetnikov nas izzivajo, kažejo nam nove pomene in nove priložnosti. To se je na primer zgodilo svetemu Ignaciju Lojolskemu. Ko opisuje temeljno odkritje svojega življenja, doda pomembno pojasnilo: »Ker je izkustveno doživel, da so ga ene misli puščale žalostnega, druge pa veselega, je polagoma prišel do tega, da je spoznal razliko duhov, ki sta nanj delovala« (Avtobiografija, 8). Vedeti, kaj se dogaja v nas, poznati se, biti pozorni.

Razločevanje je pripovedno branje lepih in temnih trenutkov – imenujemo jih tolažbe in potrtosti, ki jih doživljamo v življenju. Pri razločevanju nam srce govori o Bogu, in mi se moramo naučiti razumeti njegov jezik. Ob koncu dneva se vprašajmo, na primer: »Kaj se je danes dogajalo v mojem srcu? Nekateri mislijo, da takšno izpraševanje vesti pomeni polagati račune za storjene grehe – teh je veliko. A prav tako pomeni vprašati se: »Kaj se je dogajalo v meni? Sem čutil veselje? Kaj mi je prineslo veselje? Sem bil žalosten? Kaj mi je povzročilo žalost? Tako se učimo razločevati, kaj se dogaja v nas.

Vprašanja za pogovor:

1. Ko sva se še spoznavala sva drug drugemu pripovedovala vsak svojo življenjsko zgodbo. Od poroke naprej jo piševa skupaj. Pa vendar jo doživljava vsak na svoj način, s svojega zornega kota in zato vsak svojo različico hrani v svojem srcu. Si še vzameva čas za pripovedovanje te zgodbe, odkar jo piševa skupaj?
2. Ali najdem v svoji življenjski zgodbi tudi kakšne nebožje »resnice«, katerim sem verjel in so vplivale na moje odnose in nekatere odločitve? To so stavki kot npr.: »Nisi za nobeno rabo.« »Tebe ne bo nihče maral.« »Zakon je križ, namazan z medom: ko med poližeš, ostane križ.« »Dobrota je sirota« … Sem se pokesal pred Bogom za podobne laži in napačne predstave, katerim sem verjel bolj kot Božji besedi?
3. Kako pogosto si postavljam vprašanja, h katerim me usmerja papež Frančišek: »Od kod prihaja ta misel? Od kod prihaja to, kar sedaj čutim? Kam me pelje to, kar sedaj mislim? Kdaj sem jo že srečal? Je to nekaj novega ali sem jo že imel? Zakaj je bolj vztrajna kot druge? Kaj mi s tem želi povedati življenje?«
4. »Če ne poznamo prehojene poti, preteklosti, ponavljamo eno in isto, krožimo. Oseba, ki hodi v krogu, ne hodi naprej po poti.« Katere vzorce vedenja še vedno opažam v svojem življenju oz. katerih vzorcev še nisva uspela preseči v najinem odnosu? Kaj bi se lahko naučil(a) iz prehojene poti?

Obj.: L.M.

Foto: Alice Hampson, unsplash