6. april: Veliki četrtek

Ustanovni dan evharistije in duhovništva. V teh dneh pogosto razmišljam o duhovništvu, ko sem utrujen na drugačen način kot sem navajen. Res pa je, tako vsaj mislim,  da je duhovnikova utrujenost, kot kadilo, ki se tiho dviga v nebo. Naša utrujenost gre naravnost v Očetovo srce.

Duhovnikov napor je dragocen v Jezusovih očeh, ki ga sprejema in dviguje. Ko vé, da je na smrt utrujen, prav tako vé, da se pri tem ne bo zgrudil, ampak se bo prenovil; kajti z oljem veselja ga je Gospod mazilil. Ključ za duhovniško rodovitnost je v tem kako čutimo, da Gospod ravna z našo utrujenostjo.

Naloge duhovnikov, o katerih govori Jezus, so: prinašati blagovest ubogim, oznanjati jetnikom oproščenje, slepim vračati vid, izpuščati zatirane na prostost in oznanjati leto, ki je ljubo Gospodu. To niso lahka, zunanja opravila, kot na primer ročna dela: zgraditi novo župnijsko dvorano, cerkve in podobno.  Obveznosti, ki jih omenja Jezus, so obveznosti, v katerih je njegovo srce pretreseno in ganjeno. Veselimo se z mladoporočenci, smejimo se z otrokom, ki ga prinesejo h krstu; spremljamo mlade, ki se pripravljajo na zakon in družino; žalostimo se s tistim, ki prejme maziljenje na bolniški postelji; jočemo s tistimi, ki so pokopali ljubo jim osebo... Za nas, duhovnike, zgodbe naših ljudi niso samo dnevnik z novicami. Mi poznamo svoje ljudi, lahko slutimo, kaj se dogaja v njihovem srcu. In duhovnikovo srce je v trpljenju z njimi razcefrano, razdeli se na tisoč koščkov; pretreseno je in zdi se, da so ga ljudje pojedli. ‘Vzemite, jejte.’ To je beseda, ki jo Jezusov duhovnik stalno šepeta, ko skrbi za ljudi: ‘vzemite in jejte, vzemite in pijte’. Tako se naše duhovniško življenje daje v služenju, v bližini ljudem …, ki vedno utrudi.

Izkušamo tri vrste utrujenosti: utrujenost od ljudi; utrujenost od sovražnikov; utrujenost od samega sebe. Utrujenost od ljudi, od množic je dobra utrujenost, je utrujenost, polna sadov in veselja, je milost, na dosegu roke vseh duhovnikov. In to je nekaj lepega: ljudje, ki ljubijo, želijo in potrebujejo svoje pastirje. Ta utrujenost je dobra, je zdrava.

Zatem je tu utrujenost od sovražnikov. Demon in njegovi sledilci ne spijo, njihovo uho ne prenese Božje besede. Neutrudno delajo, da bi jo utišali ali pomešali. Tukaj je utrujenost mnogo težja. Hudobec je bolj zvit od nas in lahko v enem trenutku zruši tisto, kar smo potrpežljivo gradili dolgo časa. Treba je prositi milost, da se naučimo izničiti zlo.

In navsezadnje, duhovniki smo lahko utrujeni od samih sebe. Ta utrujenost je najnevarnejša. Ta utrujenost pa je razočaranje nad sabo. Razlog te utrujenosti je opustitev svoje prvotne ljubezni. Samo ljubezen dá počitek. To, česar ne ljubimo, utrudi, in dolgoročno neprijetno utrudi.

Najgloblja in skrivnostna podoba tega, kako Gospod ravna z utrujenostjo duhovnikov, je ta, o kateri smo slišali danes: to je umivanje nog,  umivanje naše hoje za Gospodom. Gospod umije sámo hojo, pot. V prvi osebi si naloži dolžnost, da očisti vsak madež, ki se je nalepil po poti, opravljeni v njegovem imenu. Gospod nas umiva in očiščuje vsega, kar se je nabralo na naših nogah, da bi mu sledili. To je sveto. Ne dopusti, da bi ostal kakšen madež. Kakor poljublja  rane, ki nam jih zadaja boj,  tako umiva umazanijo dela.

Torej lahko rečem v dvorani zadnje večerje se je rodila evharistija, duhovništvo in Cerkev in rodila se je ‘v izhodu’. Od tu se je odpravila, s prelomljenim kruhom v rokah, Jezusovimi ranami v očeh in Duhom ljubezni v srcu.

Dvorana zadnje večerje nas spominja na služenje, na Jezusovo umivanje nog kot zgled za njegove učence. Umivati noge drug drugemu pomeni, zbrati se, sprejeti se, ljubiti se, služiti si od blizu. Dvorana zadnje večerje nas z evharistijo spominja na žrtev. Pri vsakem evharističnem slavju se Jezus daruje Očetu za nas, da bi se tudi mi lahko združili z Njim, darovali Bogu svoje življenje, delo, veselje in bolečine. Dvorana zadnje večerje nas spominja na prijateljstvo. Gospod nas imenuje prijatelji, zaupa nam Očetovo voljo in nam podarja sebe. To je za kristjana najlepša izkušnja, na poseben način pa za duhovnika: postati prijatelj Gospoda Jezusa.

A dvorana zadnje večerje prav tako spominja na ozkosrčnost, radovednost, izdajstvo. Kdo je tisti, ki izdaja? Lahko je vsak med nami, niso samo in vedno drugi.

In nazadnje, dvorana zadnje večerje nas spominja na rojstvo nove družine, Cerkve, ki jo je postavil vstali Gospod. To je družina, ki ima Mater, Devico Marijo. Krščanske družine pripadajo tej veliki družini, v njej najdejo luč in moč za hojo in obnavljanje, preko naporov in življenjskih preizkušenj. To je obzorje dvorane zadnje večerje: obzorje Vstalega in Cerkve. Od tu se odpravlja Cerkev, ki je v izhodu, spodbujena z življenjskim dihom Duha.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Hinh anh cua tranvinhphuc77

Obj.: HŠ