16. januar: Učenci smukajo klasje v soboto
V kako neroden položaj tišči Jezus s svojimi dejanji. Učenci smukajo klasje v soboto in jedo zrna, on pa jih ne opomni. Zna se postiti, ve, kako pomembna je odpoved, v tem primeru pa se zdi, da na vse to pozabi. Tega seveda ne spregledajo farizeji, ki se vestno držijo sobotnega počitka oz. skrbijo, da bi se ga drugi držali. Mar ni očitek, zakaj kršijo sobotni počitek, upravičen?! Saj bi lahko Jezus učence spodbudil, naj se malo potrudijo in naredijo iz te lakote žrtev, ki jim bo koristila za osebno rast. Pa ne. Da se v zobe in ruši ustaljeni red. Zakaj?
Danes imamo dva običajna odgovora na takšno dilemo. Enim sobotni, oz. nedeljski, počitek in kakršno koli drugo pravilo nič ne pomeni, drugi pa se ga držijo kot pijanec plota. Jezus prinaša v naše razmišljanje novost. Ne moti ga sobotni počitek. Moti ga, da ljudje postajamo sužnji pravil. Jezus preprosto želi, da nismo na zemlji sužnji ničesar. Niti dobrih pravil ne. Prišel je, da bi bili svobodni. Prišel je, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Živeti polno pa ni mogoče, če smo zgolj izvajalci pravil. Izvajalec je robot, je mrtev človek. Le če smo v polnosti svobodni, smo sposobni zaznavati svoja doživljanja, resnična hrepenenja, potrebe in želje drugega ipd. Takoj ko pravila prevladujejo, je pravzaprav konec ljubezni. Ljubezni do sebe, do bližnjega in do Boga.
Današnji odlomek gledam v luči Jezusove temeljne življenjske usmerjenosti. Prišel je med nas in razmišljal samo eno: kako ljudem prinesti polno življenje. Želel je videti človeka, mu pomagati, pomagati, da bo duhovno in osebno rastel in da bo videl drugega. Zato ne razmišlja drugega kot kako človeka prebuditi v življenje. Ko vidi lačne, jih želi nahraniti, ko vidi bolne, jim želi prinesti zdravje, ko vidi ujete v pravila, zapovedi in prepovedi, jih želi osvoboditi. Logično, bi rekli, a žal se v nekih okoliščinah tako zdrava logika, tako samoumevna dejanja ljubezni lahko obrnejo proti človeku. Tako je bil Jezus označen za upornika in sebičneža, za prevaranta itd. Nagrada za njegovo ljubezen je bila križ.
Če se ob tem odlomku ustavimo, ozremo na svojo duhovno pot in si izprašamo svojo vest: Ali kdaj križam Jezusa? Tega si namreč nihče ne želi, zato naj nam bo prva in najpomembnejša stvar v našem življenju resnica. Slediti resnici, ki osvobaja, naj bo naše prvo vodilo. Ne pravila in stereotipi, ampak resnica. Drugo je izpolniti Božjo voljo. Delati to, kar od mene pričakuje Bog, ne to, kar mi prija ali se zdi primerno znotraj mojih predstav. Verjamem, da me to osrečuje in izpolnjuje. Tretje vodilo pa je ljubiti. Samo ljubezen izpolni človeka.
V tej luči gradimo svoje odnose in ustvarjajmo živo občestvo. Bodisi z domačimi, prijatelji, med mladimi, v zakonskih odnosih ali v skupnosti. Čeprav bomo pri tem običajno naleteli tudi na lastne omejenosti in svojo nepopolnost, lahko hkrati tudi pričakujemo hud odpor in obtožbe.
Če spodbujaš ljudi, da bi rasli, da bi živeli bolj polno, praviloma ustvarjaš neprijetne napetosti in prebujaš slabe občutke. Hočeš nočeš podiraš ustaljene okvire in rahljaš varne meje. Kjer ni prostora za razumevanje, se rojevajo obtožbe. Jezusa je zavzeto delo za človeka in želja, da bi zaživeli polno, pripeljalo na križ, konec za njegove učence ni bil in ne bo drugačen.
Kljub temu z vsem veseljem vztrajno hodimo po poti za našim Gospodom. Naj naša »neuspešnost« in nepriljubljenost ne spremeni naših treh vodil:
- Slediti resnici, ki osvobaja.
- Izpolniti Božjo voljo.
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: Unsplash
Obj.: NN
Povej naprej.
Oglejte si še
