Kateheza med splošno avdienco namenjena nevoščljivosti in napuhu

Nevoščljivost ne prenese sreče drugega človeka in izhaja iz popačenega odnosa med sovraštvom in ljubeznijo: nekdo želi drugemu zlo, na skrivaj pa si želi biti kot on. Drugi je epifanija tega, kar bi jaz rad bil, a to v resnici nisem. Korenina te grešljivosti je napačna predstava o Bogu: človek ne sprejme, da ima Bog svojo logiko, ki je logika ljubezni, človek pa bi mu rad vsilil svojo sebično logiko. Nevoščljivost pa je povezana z napuhom. Ta je značilen za osebo, ki si hoče biti središče sveta, svobodno izkoriščati vse in vsakogar, želi biti predmet vsake hvale in ljubezni. Napuh je napihnjeno in neutemeljeno samospoštovanje.

Svetopisemski odlomek: Gal 5,24-26

»Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred. Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu. Nikar ne iščimo prazne slave s tem, da drug drugega izzivamo in drug drugemu zavidamo.«

Danes bomo pogledali dve glavni grešni nagnjenji, ki ju najdemo na seznamih, ki nam jih je zapustilo duhovno izročilo: nevoščljivost in napuh.

Začnimo z nevoščljivostjo. Če beremo Sveto pismo (prim. 1 Mz 4), se nam ta pojavi kot ena najstarejših grešljivosti: Kajnovo sovraštvo do Abela se sproži, ko spozna, da so bratove žrtve všeč Bogu. Kajn je bil najstarejši sin Adama in Eve, vzel si je največji delež očetove dediščine; vendar je dovolj, da mlajšemu bratu Abelu uspe majhen podvig, da se Kajn razjezi. Obraz nevoščljivega človeka je vedno žalosten: njegov pogled je povešen, zdi se, da nenehno preiskuje tla, v resnici pa ne vidi ničesar, saj je njegov um zavit v misli, polne hudobije. Nevoščljivost, če se je ne obvladuje, vodi v sovraštvo do drugega. Abel bo ubit z roko Kajna, ki ni mogel prenesti bratove sreče.

Nevoščljivost je zlo, ki se ga ni raziskovalo le v krščanskem okolju, ampak je pritegnilo pozornost filozofov in učenjakov iz vseh kultur. Njena osnova je odnos med sovraštvom in ljubeznijo: nekdo želi drugemu zlo, na skrivaj pa si želi biti kot on. Drugi je epifanija tega, kar bi radi bili in kar v resnici nismo. Njegova sreča se nam zdi krivica: gotovo – si mislimo – bi si veliko bolj zaslužili njegove uspehe ali njegovo srečo!

Korenina te grešljivosti je napačna predstava o Bogu: človek ne sprejme, da ima Bog svojo »matematiko«, ki se razlikuje od naše. Na primer v Jezusovi priliki o delavcih, ki jih je gospodar poklical v vinograd ob različnih urah dneva, so tisti, ki so prišli v prvih urah, prepričani, da imajo pravico do višje plače od tistih, ki so prišli zadnji; a gospodar dá vsem isto plačilo in pravi: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali si nevoščljiv, ker sem jaz dober?« (Mt 20,15). Bogu bi radi vsilili svojo sebično logiko, a Božja logika je ljubezen. Dobrine, ki nam jih daje, so namenjene delitvi z drugimi. Zato sveti Pavel kristjane poziva: »Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju« (Rim 12,10). To je zdravilo za zavist!

In tako pridemo do drugega grešnega nagnjenja, ki ga obravnavamo danes: napuh. Ta gre z roko v roki z demonom zavisti, skupaj pa sta ti dve grešljivosti značilni za osebo, ki si prizadeva biti središče sveta, svobodno izkoriščati vse in vsakogar, predmet vsake hvale in ljubezni. Napuh je napihnjeno in neutemeljeno samospoštovanje. Prevzetnež ima zajeten »jaz«: nima empatije in se ne zaveda, da so na svetu poleg njega še drugi ljudje. Njegovi odnosi so vedno zaznamovani z uporabnostjo in prevlado nad drugim. Njegova oseba, njegovi podvigi in dosežki morajo biti vidni vsakomur: nenehno prosi za pozornost. In če včasih njegove lastnosti niso priznane, se močno razjezi. Drugi so krivični, ne razumejo, niso dovolj dobri. Evagrij Pontski v svojih spisih opisuje grenko izkušnjo nekaterih menihov, ki jih je prizadel napuh. Zgodi se, da nekdo po prvih uspehih v duhovnem življenju misli, da je že prispel na cilj, zato se požene v svet, da bi prejel njegovo hvalo. Vendar se ne zaveda, da je šele na začetku duhovne poti in da nanj preži skušnjava, v katero bo kmalu padel.

Za ozdravitev prevzetnih ljudi duhovni učitelji ne predlagajo veliko zdravil. Navsezadnje ima zlo napuha svoje zdravilo že v samem sebi: pohvale, ki jih prevzetnež želi dobiti v svetu, se bodo kmalu obrnila proti njemu. Koliko ljudi, zapeljanih z lažno samopodobo, je nato padlo v grehe, ki so se jih kmalu zatem sramovali!

Najlepše navodilo za premagovanje napuha najdemo v pričevanju svetega Pavla. Apostol se je vedno soočal s pomanjkljivostjo, ki je ni mogel nikoli premagati. Trikrat je prosil Gospoda, naj ga reši te nadloge, a nazadnje mu je Jezus odgovoril: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« Od tistega dne je bil Pavel svoboden. In njegov sklep naj postane tudi naš: »Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč« (2 Kor 12,9).

vir: Vatican News

foto: Vatican Media

obj.: N. N.