Torek, 9. april: Kakor je Mojzes povzdignil kačo…

Kakor je Mojzes povzdignil kačo…

Protagonist današnje Božje besede je kača. Le-ta je prekanjena, je zapeljivka, ima sposobnost očarati. Sveto pismo nam pove tudi, da je lažnivka in da je zavistna. Prav zaradi zavisti hudiča – kače – je greh prišel na svet. Njegova sposobnost zapeljevanja nas uniči, da obljubi mnogo stvari, a ko pride ura plačila, plača slabo, je slab plačnik. Spomnimo se, kako se je Pavel jezil na Galačane: ‘Neumni Galačani, kdo vas je zapeljal? Vas, ki ste bili poklicani k svobodi, kdo vas je zapeljal?‘ Pokvarila jih je kača.

To ni nekaj novega, ampak stvar, ki je bila v zavesti izraelskega ljudstva že prisotna. Mojzesu je Gospod naročil, naj napravi bronasto kačo. Kdor jo je pogledal, se je rešil. Gre za podobo, ki pa je tudi prerokba oziroma obljuba, katere ni lahko razumeti. Jezus sam je namreč Nikodemu razložil, da ‘kakor je Mojzes v puščavi povzdignil kačo, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje vanj, imel večno življenje‘. Bronasta kača je bila torej podoba Jezusa, povzdignjenega na križu.

Toda zakaj je Gospod uporabil to tako zelo grdo podobo? Preprosto zato, ker je On prišel, da bi vzel nase vse naše grehe. On je tako postal največji grešnik, ne da bi storil en sam greh. Pavel nam pravi, da je ‘On postal greh za nas‘. In to predstavlja podoba, da je postal kača. To je grdo, a On je postal greh, da bi rešil nas. Ta Jezusova pot je sporočilo današnjega besednega bogoslužja.

Vprašujem pa se: Je Jezus res moral biti pribit na križ? Res ni obstajala nobena druga možnost? Jezus zatrjuje, da se je to moralo zgoditi. Vse skupaj se nam zdi kar nemogoče. Ni lahko sprejeti misli, da Bog ni našel nobenega drugega izhoda iz nastale situacije, kot le pot križa. Le malo pred smrtjo prosi Jezus v molitvi na Oljski gori svojega Očeta: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti«.
V pasijonskih igrah, ki so jih uprizarjali v prejšnjih stoletjih v Škofji Loki in drugod, so bili vključeni tudi prizori, ki so nakazovali nekakšno Jezusovo človeško omahovanje pred tem, kar ga je čakalo: Jezus kot obsojenec nese svoj križ na Kalvarijo. Ko se mora malo odpočiti, se usede kar na križ in tik pred smrtjo premišljuje nekako takole: »Če že mora biti tako zaradi nedoumljivega Božjega sklepa, potem je res pomembno, da grem naprej po tej poti.« Takoj zatem pa se kljub vsemu ponovno vpraša: »Res mora tako biti?« Redovnik, ki ga spremlja na tej poti, mu v Božjem imenu odgovarja: »Da, kar mora biti, mora biti!« Nekdo lahko v tem vidi njegov poraz, drugi kot nekaj silno vzvišenega, tretji pa kot logično nadaljevanje pritrditve: »Naj se zgodi tvoja volja!«
Brez potrebe se je spraševati ali je bilo res nujno, da je bil Jezus usmrčen na križu. Prav tako ali je to ali ono trpljenje na tem svetu le gola usoda. Marsikaj ne bi bilo potrebno, če bi bili mi drugačni in če bi res storili vse, da se v našem življenju izpolni Božja volja.

Kako se dvigati nad logiko tega sveta, kako bolj vzljubiti križ?

• Vedno in povsod mora biti merilo Evangelij. V luči Evangelija in Jezusovega delovanja moramo presojati vse. Mi sami nismo nič, Bog je vse in samo on je merilo dobrega.
• Posloviti se moramo od predstav, da je Bog tisti, ki določenih stvari ne počne.
• Sprejeti, da je velika verjetnost, da ne bomo sprejemljivi za druge, če bomo zvesti božji logiki. Jezus je nazadnje izgubil skoraj vse prijatelje. Večina se je obrnila proti njemu. V odločilnih trenutkih se mu je v celoti postavila po robu prav shodnica iz katere je izhajal.
• Sprejeti, da pride vstajenje za velikim petkom, za umiranjem sebi, ne pred tem. Kdaj bo vstajenje, ne vemo, veliki petek pa moram sprejeti tisti dan, ko pride.

Bog hoče po Jezusu rešiti vse ljudi. Rešeni bodo le tisti, ki se bodo ozrli na križanega, kot so se Izraelci na Mojzesovo kačo. Ta pogled na Križanega pomaga tudi takrat, ko vse drugo odpove. Ob Križanem je vprašanje ali tako res mora biti, pravzaprav odveč in nepotrebno. Bog je zvest in pomaga tudi tedaj, ko nič drugega več ne pomaga!

Prosimo Marijo za milost, da bi jokali iz ljubezni, da bi jokali iz hvaležnosti, ker nas je naš Bog tako zelo ljubil, da je poslal svojega Sina, da se je izpraznil in se ponižal ter nas tako rešil.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N.