Potniki v letalu

Nikoli nisem bila živčna na letalu. Ne glede na to, kdo je pilot. Kako se imenuje? Mogoče je to rekel na sistemu za obveščanje, vendar je ta sistem za obveščanje nekako nejasen. Ima danes slab dan? Tega se nisem nikoli vprašal. Danes sem razmišljala o tem, kdo “pilotira” moje življenje. Pomembno je, kdo. Udobno se namestim na letalskem sedežu, začne se naporno vzletanje in že čutim nelagodje v ušesih, posledično turbulenco v mislih. Danes res nisem razmišljal o višji sili. Moje misli so bile nekoliko nižje, v nekih spominih in občutkih.

En kilogram ali več?
Iz mirovanja med letom sem razmišljala o bolj dinamičnih trenutkih. Spomnim se, ko sem prvič šla na uro aerobike. Bila sem optimist, drugače ne gre. Popolnoma brez kondicije, nepripravljena na trening sem prišla na tisti tečaj. Vzela sem uteži, ki so bile zame pretežke. Seveda sem se tega zavedla šele, ko sem videla, da ne zmorem več. Morala sem malo sedeti ob strani. Zame je bilo preveč. Kaj sem imela od vsega tega? Hitro sem odnehala. Na koncu sem ugotovila, da ne gre za prevelike teže, ne za nepripravljenost. Pomanjkanje vztrajnosti je v tem, da aerobika na splošno ni zame. Sčasoma sem našel druge hobije, ki mi omogočajo, da uživam in delam malo na dinamiki v vsakdanjem življenju. Najbolj dinamičen med njimi je ples. Plešem in ni mi treba odnehati, tudi ko gre na treningu slabo, ker pridem nepripravljena ali me kaj drugega razjezi.

Moram priznati, da čeprav aerobika ni zame, mi je bila po izkušenem takem treningu bolj všeč kot prej. Poleg tega se ni odveč spomniti na glasnega trenerja, ki vse občasno z jasnim glasom spodbuja k intenzivnemu gibanju. Uživam v novem hobiju, s spoštovanjem gledam na prejšnje izkušnje. Uživam v novem hobiju, ki mi ustreza, hodim bolj umirjeno in nisem tako zlahka premagljiva pred izzivi, ki me peljejo v slepo ulico. Zdi se, kot da se človek znajde šele, ko odkrije, kaj mu ustreza. V tistem trenutku razkrije pomemben del sebe. Take trenutke je treba proslaviti. Iščete izgovor za slavnostne palačinke? mogoče. Kakorkoli že, mislim, da je treba praznovati. Vesela sem, da sem “našla” svoje noge, saj pravijo, da imam dolge korake. Dobro bi bilo, če bi se jih zavedal.

Polet v teku
Čez čas so se moje misli usmerile tudi v prihajajoče izzive. Imela sem majhen napad panike, verjetno. Nisem ravno diagnostik. Preletela sem imena vseh ljudi, poklicnih in neprofesionalnih, na katere bi se lahko obrnila po pomoč, tukaj, sredi “niča”, med letom. Nenadoma sem se spomnil na »pilota«, s katerim sva že dolgo prijatelja. Sebe. Naj si zdaj pomagam? Niti ne zveni tako slabo, celo smiselno je. Na srečo je bilo tokrat dovolj. Seveda je v določenih primerih treba poiskati pomoč drugih. Med drugim prosim Boga, da bi vedno prepoznal, kdaj moram poiskati pomoč in kakšno. Tej molitvi pripisujem dodatno prošnjo, naj mi da pogum in voljo, da prosim in sprejmem to pomoč. Ja, polna sem želja. V glavnem, na tej točki sem vzel “let”, se umiril in zbrcal nebuloze iz svojega “letala”. Upam, da teh napadov do konca poletja ne bo veliko! Tudi če jih je, je Bog pokazal, da ljubi dinamiko, jaz pa ga lahko vedno utrudim s svojo vztrajnostjo pri molitvi za mir. Veste, kaj pravi o vztrajnosti. Zelo se veselim cilja, zdaj pa… mislim, da bi lahko spal do konca leta.

vir: Marija Piskulić – Žena vrsna

foto: Pixabay

obj.: N. N.