Nedelja, 16. junij: 11. nedelja med letom

11. nedelja med letom

Uvod: Današnji evangelij nas na nek način pušča brez usmeritve. Govori o Božjem kraljestvu in nam ponuja dve podobi. Prva je podoba o človeku, ki vseje žito, ki raste, da sejalec sam ne ve kako. Ko pride čas žetve, ga požanje. Prav tako je z gorčičnim zrnom. Samo raste in se razvije v pravo drevo, v katerem lahko prebivajo celo ptice. Ob vsem lahko rečemo, da tako je. Ali pa se vprašamo, in kaj potem?

Seme pa klije in raste, da sam ne ve kako

Dve preprosti oznaki božjega kraljestva lahko najdemo v današnjih prilikah. Ko Jezus govori o božjem kraljestvu, ga najprej primerja s človekom, ki vrže seme v zemljo. Ne glede na to, ali spi ali vstaja, ponoči in podnevi, seme klije in raste, da sam ne ve kako. Dozori ob svojem času, ne da bi pri tem mogel kaj dosti vplivati nanj. Druga prispodoba govori o gorčičnem zrnu, ki je tako drobno, da se zdi praktično neuporabno, da ne služi ničemur, nazadnje pa zraste iz njega veliko drevo, v katerem lahko gnezdijo ptice neba.

Božje kraljestvo je zagotovo v polnosti uresničeno v Jezusu, in v njem se razodeva tudi vsa zapletenost njegove rasti.

Nič ni tako, kot bi si želeli, razen čudežev v korist ljudstva.

Kakšno je torej božje kraljestvo? Lahko bi rekli nepredvidljivo in za vse. In prav ti dve oznaki nam največkrat nista prav nič ljubi. Življenje imamo radi pod nadzorom.

Vera ni v preračunljivosti, vera je v zaupanju. Zaupanje pa raste prav v nepredvidljivosti, kjer kljub popolni negotovosti rečemo: Bog ti veš, ti vse vodiš, hočem te ljubiti, hočem ti služiti. Ko vse naredimo, lahko rečemo le: Ubogi hlapci smo, kar smo mogli, smo naredili. Radi bi vedeli, koliko naj vložimo, da bo zraslo to in ono. Jezus pa nas vabi, da zastavimo vse svoje življenje, naj ga izročimo njemu, on ga bo vodil. Naše vprašanje naj ne bo, koliko naj vložimo – vedno vse, ne kaj bo zraslo – to vodi Bog! Narediti vse, kar je mogoče, prizadevati si za dobro, do svojih meja – rezultat prepuščati Bogu! Naš cilj torej ni rezultat, naš cilj je pot. Pot, ki je v izpolnjevanju božje volje. Namesto gotovosti – negotovost; namesto cilja – pot!

Druga oznaka božjega kraljestva ni nič bolj privlačna. Gorčično zrno je spet neugledno, nič posebnega. Ko pade v zemljo, se zdi še bolj ubogo kot prej. A prav to se mora zgoditi, da iz njega zraste drevo. In spet je tu neljuba podoba. Samo zase to drevo ni nič, koristi pa pticam neba. Mar ni veselje božjega kraljestva v tem, da koristi drugemu, da je za vse, da daje prostor drugemu. A že apostoli so spraševali Jezusa, kaj bodo imeli od tega, da hodijo za Njim. On jim odgovarja, da veliko. A veliko le v luči ljubezni: imeli bodo okrog sebe ljudi in zanje bodo morali skrbeti. Če jim je ljubezen v veselje, so dosegli stokratno, če pričakujejo udobje, so izgubili vse.

Tako Jezus pokaže, da božje kraljestvo ni za tiste, ki hočejo predvsem mirno in udobno spanje. Božje kraljestvo zahteva od nas pogum, tveganje, napor. Bog hoče, da se v naporu prekalimo, rastemo v zaupanju in hodimo za njim. On sam bo dajal sadove.

Božje kraljestvo ni za tiste, ki bi radi koristi zase. Božje kraljestvo je za tiste, ki bi radi ustvarjali dom za vse, prostor sprejetosti za vsakega. Kjer je v ospredju lastna korist, ni prostora ne za Boga ne za bližnjega, tam božje kraljestvo ne more uspevati.

Sporočilo je jasno: Božje kraljestvo, četudi zahteva naše sodelovanje, je predvsem Gospodov dar, milost, ki je pred človekom in njegovimi deli. Naša majhna moč, na videz nemočna pred problemi sveta, se ne boji ovir, če je potopljena v Božjo moč, saj je Gospodova zmaga zagotovljena. Čudež Božje ljubezni povzroči, da vzklije in raste vsako seme dobrote posejano po vsej zemlji. Zaradi izkušnje tega čudeža ljubezni ostajamo kljub težavam in zlu, s katerim se srečujemo, optimisti. Seme vzklije in raste, saj mu daje rast Božja ljubezen.

Kaj konkretno to pomeni?

Pot ni nikoli končana. S starostjo rast sicer lahko konča, nastopi pa zorenje, ki je končano šele s smrtjo. Če se zorenje ustavi, pomeni, da že gnijem! Poklicani smo, da zorimo v ljubezni, v potrpežljivosti, v modrosti, globini, veri itd.

Tako kot ni predvidljivo, kako bomo rasli, ni jasno v kaj moramo zrasti. Nikoli ne recimo smo že tam. Vedno smo na poti. Bog nam kaže cilj in način, kako naj po njej hodimo do cilja. Odgovor lahko najdemo samo v poslušnosti njemu, vse ostalo je lenoba!

Pred blagoslovom: Bog nam podarja veliko lepega. Vabi nas, da se tega veselimo. Iz tega naj raste hvaležnost za Darovalca, ki je nad nami. Ne pozabimo na Boga, ki vse vodi. Naj gresta Njemu naša hvaležnost in spoštovanje. Iz tega se samo po sebi rodi zaupanje, da bo tisto, kar je težko pomagal nositi ali premagati. Iz zaupanja naj raste želja, da bi bili do darov odgovorni. Prizadevajmo si, da bomo naredili vse, da bo nebeško kraljestvo med nami raslo in se razvijalo.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: N. N.